Doktor TK

UMETNA DILEMA

Madridski športni dnevnik Marca, znan kot Realovo glasilo, je izbral Cristiana Ronalda za najboljšega nogometaša v španskem prvenstvu v letu 2013. Ni ravno novica za naslovnice, a v pričakovanju izbora svetovnega nogometaša leta je zadeva precej aktualna. Ronaldo, Messi ali Ribery, ki je letos z Bayernom osvojil trojček. Drugih kandidatov pač ni, čeprav bi Šved iz Malmoja, ki sliši na ime Zlatan, znal povedati, da je pač on najboljši, da pa seveda ne bo izbran. Osebno s podobnimi izbori nisem pretirano obremenjen, včasih se strinjam, včasih ne. Kakor koli, tisti, ki o tem odločajo, na moje mnenje ne dajo nič. Je pa zanimivo, da čeprav gre za individualno nagrado, je včasih vse preveč odvisno od lovorik, ki jih klub ali reprezentanca izbranega nogometaša osvoji. Arsene Wenger pravi, da so individualne nagrade skregane z logiko nogometa, ker gre za kolektivni šport. A tudi študiozni Francoz ve, kaj pomeni v moštvu imeti igralca, ki dela razliko. Vprašajte ga, zakaj je odlistal 50 milijonov za Mesuta Ozila.

Kolektivni športi so včasih na nek način nepravični. Na primer Amir Karič, v globalnem merilu popolnoma nepomemben nogometaš, je okusil slast igranja na svetovnem prvenstvu, na drugi strani ga recimo dva velika Georga nista. Eden je Weah, drugi je Best. Podobnih primerov je ogromno. Tudi Gareth Bale, pustimo ob strani razpravo, ali je vreden 100 milijonov ali ne, še čaka na nastop na velikem tekmovanju. Nogometaši, za katere niti ne vemo, ali pa smo nanje pozabili, denimo Christophe Dugarry, Zidanov prijatelj, se lahko pohvalijo, da so bili svetovni prvaki, Johan Cruyff, Alfredo di Stefano, Ferenc Puskas ali Socrates to niso postali nikoli. Ali pa najbolj znani košarkarski primeri. Charles Barkley, John Stockton, Pat Ewing in Karl Malone, vsi člani Hall of Fame in prvega in edinega pravega dream teama, nimajo šampionskega prstana NBA. Ga pa ima Žan Tabak, ki ga je ponosno razkazoval ljudem po Zagrebu in preko kamer vsej Hrvaški. Le pozabil je omeniti, da so mu ga osvojili Olajuwon, Drexler, Horry, Cassell in ostali. Morda je tip dobro podajal zvezdnikom brisače, kdo bi vedel.

A vrnimo se k umetni dilemi. Pustimo ob strani, ali bo Franck Ribery, ki je letos z Bayernom osvojil Bundesligo, nemški pokal in ligo prvakov, izbran za nogometaša leta. Popolnoma vseeno je na tem mestu razpravljati, ali bo to eden od dvojice Messi Ronaldo. Razčistimo, kdo od te dvojice je boljši. Leo je svetovna klasa, o tem ni dvoma. Za malega Argentinca govorijo igre, goli in lovorike z Barcelono. Res je, da ima v Xaviju in Iniesti za seboj najboljši par vezistov današnjega časa in res je, da ima njegova kariera še vedno veliko črno piko v obliki argentinske reprezentance. Še vedno ni velik kot veliki El Diego. Mali Zeleni je skupino ne ravno briljantnih posameznikov, zbranih v takratni argentinski reprezentanci, odpeljal do naslova svetovnih prvakov in štiri leta pozneje do finala. Napoli, povprečni provincialni klub italijanskega juga je odpeljal do dveh scudettov in zmage v zdaj že malo pozabljenem pokalu UEFA. Maradona je večji od Messija, ni dvoma. A pustimo preteklost.

In tu je Messijev antipod, prepotentni Portugalec, Cristiano Ronaldo iz Funchala na Madeiri. Sicer odličen nogometaš, a vse preveč samovšečen, vase zagledan, obseden s svojo zunanjostjo, ljubitelj gelov in briljantin. Človek, ki mu ni mar za uspeh kluba, ampak predvsem za lasten uspeh, zanj štejejo individualne nagrade. Marcine te dni se zagotovo ni branil, seveda računa tudi na nagrado za nogometaša leta. Tip je tako antipatičen, da bi o njem lahko razpravljali več dni. On je preprosto snob.

Zgornji kratek odstavek ni moje mnenje, da se razumemo. Zapisal sem samo tisto, kar slišim in berem. A to je na tem mestu nepomembno, s tem nisem bil nikoli obremenjen. Če kdo misli, da je Leo angelček, naj še naprej živi v pravljičnem svetu. Vsi posebni so pač posebni, v vseh pogledih. Pa naj gre za posebnega Mourinha, sina ganskih emigrantov, ki ga je posvojila italijanska družina Balotelli, Kinga Erica Cantonaja, žejnega, žal že pokojnega Georga Besta, Šveda bosanskih korenin ali kogar koli drugega. Dejstvo je, da je Cristiano nogometni genij, še bolj pomembno je, da je precej bolj popoln nogometaš kot Messi. Vsa čast Argentincu, velik igralec, a bolj ali manj uporablja le levo nogo, s katero sicer dela magijo, a vendar. Ronaldo uporablja obe, spomnite se dveh golov Švedom z levo, njegovo slabšo, nogo v malo mrežico. Igra z glavo je pri Ronaldu vrhunska, o čem podobnem Messi lahko le sanja, človeku pač manjka centimetrov. A ne gre le za centimetre, Portugalec ima vrhunski timing. In je vrhunski atlet.

Old Trafford v Manchestru, 3. maja 2008. The Theatre of Dreams! Predzadnji krog Premiershipa, zadnja domača tekma Man Uniteda v sezoni, v kateri so osvojili tako angleški naslov kot ligo prvakov. 76.013 gledalcev, med njimi jaz in štirje moji prijatelji, družba za prste obliznit. Fantje, hvala za družbo. England is still waiting for us lads!!! Man Utd je gostil West Ham in ga gladko odpravil s 4-1. Po tekmi lap of honour in Sir Alex speech. Med tekmo bomba Carlitosa Teveza, neumnost za rdeči karton Nanija in atraktivne škarjice Ashtona za častni gol Hammersov. Na začetku, tekla je tretja minuta, pa poteza tekme. Nogometaš s sveto Unitedovo sedmico na hrbtu, med drugim so jo nosili Best, Cantona in Beckham, je prejel žogo ob desni stranski črti, v trenutku genialnosti iz nenevarne situacije ustvaril priložnost in zadel. Po pičlih treh minutah je bila tekma odločena, Londončani niso imeli niti priložnosti pomisliti na presenečenje. Bil je poseben privilegij gledati nogometnega genija s tribune enega najslavnejših nogometnih stadionov. Takrat sem zares verjel, da sem v gledališču sanj.

Poenostavimo, Cristiano Ronaldo je trenutno najboljši nogometaš na planetu. Vse ostalo je umetna dilema.