Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Madiba

MADIBA

Odšel je največji. Politični zapornik z Robben Islanda. Mirovnik, voditelj, inspiracija. Gotovo največji človek 20. stoletja, brez dvoma. Človek z veliko začetnico. Borec proti apartheidu, ki je namesto maščevanja izbral spravo, namesto sovraštva ljubezen in postal simbol mavrične Južne Afrike, mavrične Afrike, mavričnega sveta. On, ki je želel, da svet postane natančno tisto, o čemer je prepeval John Lennon v svoji Imagine. And the world will live as one… Idealist, največkrat popolno nasprotje drugih svetovnih voditeljev. Tistih, ki jim je vojna pravična, ker jim je potrebna, orožje pa posvečeno, ker ostane edino. On je izbral mir. Odšel je, svetu, ne le Južni Afriki, pa pustil zapuščino, ki bo večna. Vsaj morala bi biti. Madiba. Nelson Mandela.

Barack Obama, predsednik, ki rad poudarja svoje kenijske korenine. Simboliziral naj bi multikulturne, v sožitju vseh ras živeče ZDA. A ko je postal predsednik, je bilo vse prevečkrat poudarjeno, da je prvi temnopolti predsednik ZDA. Poudarek je na temnopolti, ne prvi. Kakor koli, manj kot leto po izvolitvi je prejel Nobelovo nagrado za mir. Nagrado, za katero je naredil zelo malo, nagrado, ki je bila nezaslužena. Kot bi se nekdo delal norca iz nagrade same in nagrajencev. Predvsem nekaterih nagrajencev. Prva dva, na katera sem takrat pomislil, sta bila Martin Luther King jr in Nelson Mandela. Kot bi bila podelitev nagrade Obami razvrednotenje prizadevanj dveh velikih mož. Odgovorni bi naredili precej več, če bi nagrado namesto Baracku posthumno podelili Mahatmi Gandhiju.

Seveda se je Obama oglasil ob smrti največjega, kot so se vsi, ki naj bi v svetu nekaj pomenili, ki naj bi spadali med največje voditelje na planetu. Same velike besede, velike vsaj na prvi pogled. Drugo vprašanje je, če so iskrene, če držijo vodo, ali so le dimna zavesa. Oglasili so se tisti, ki bi morali govoriti manj in delati več. Več za vse tisto, kar je bil in bo ostal Madiba. Več za boljši svet. Ne vem, koga so prepričali, dejanja so precej bolj prepričljiva. In precej bolj zgovorna. Kdo naj verjame Obami, ki s plehkim izgovorom o ogroženi ameriški nacionalni varnosti zganja vojno. Žal ni edini, daleč od tega. Iustum enim est bellum quibus necessarium, et pia arma ubi nulla nisi in armis spes est. Res je, Tit Livij in Niccolo Machiavelli, imela sta prav, še danes sta aktualna.

Vedeti, kdo je bil Nelson Mandela, kaj je utelešal, je del splošne razgledanosti, del splošne izobrazbe. Tisti, ki malikujejo druge, ob imenu največjega izpadejo patetično. Morda je malce pretirano trditi, da je bil največji človek, kar jih je kadar koli hodilo po svetu, a je gotovo eden največjih. 20. stoletje večjega ne pozna, 21. ga bo težko dalo. Morda ga niti ne potrebuje, zapuščina, ki jo je pustil, je večja od tega stoletja. Zapustil je svoje sanje, ki jih vsemu navkljub ni nikoli v popolnosti uresničil. Ker sam ni mogel ne Južne Afrike ne sveta v popolnosti spremeniti na bolje. Če bi mu pomagali voditelji najvplivnejših držav, bi morda šlo. Morda…

A zakaj s prstom kazati na druge, sam pa ne narediti nič? Vsi mi smo lahko kdaj Nelson Mandela. Ti, jaz, ona, on. Vsi lahko poskrbimo za mavrični svet. Največji nas je zadolžil bolj, kot si mislimo. A vse prevečkrat smo zaprti vsak v svoj sebični mikrokozmos. Skupaj zbrani na sejmu ničevosti.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s