Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Žalostna kurba mojega življenja

ŽALOSTNA KURBA MOJEGA ŽIVLJENJA

“Zbogom, doktor,” mi je zaklical iz vsega srca, “dober fuk!”

Gabriel Garcia Marquez, Žalostne kurbe mojega življenja

Verjemi mi, v vladanju je svojstven čar, ki je dovolj močan, da zapelje tudi najmočnejšega. Verjamem ti, Geibel. Če želim ali ne, je politika del mojega življenja. Vedno je bila in vedno me je zanimala. Daleč je tisti december, bil sem še najstnik, bil sem ilegalni pubertetnik, ko se je pri nas zgodil plebiscit. Preklel sem svoja leta, ker jih je bilo premalo, ker še nisem imel volilne pravice. Želel sem si obkrožiti na volišču, da sem za osamosvojitev, da sem za odcepitev. Ker nisem prenašal Slobodana in njegovih z njihovimi velikosrbskimi težnjami. Ker nisem želel njihovega vladanja, v katerem je svojstven čar. Ko danes vidim, kaj je nastalo iz te države, mi ni prav nič žal, da takrat nisem mogel na volišče. Ne preklinjam svoje mladoletnosti, ni mi žal pubertete, še manj imam težav z ilegalno puberteto. Naši ali njihovi, takratni ali sedanji, vse je isto sranje, le časi so drugi.

Politike pogrešam, ker večinoma premoremo politikante. Povsod, na lokalni, državni in globalni ravni. Politika, ki me je zanimala, je postala interes. A popolnoma brez nje še vedno ne morem. Odvisnost? Morda, ne bi se znal popolnoma opredeliti. Svetovljan? Rad bi bil, pa imam včasih občutek, da mi nekateri ne dovolijo. Evropejec? Težko, ideja o združeni Evropi se mi zdi vse manj zanimiva in mamljiva, ideja, ki se je nekje na poti izgubila. Ni mi bilo žal takrat, ni mi žal danes, da sem na referendumu obkrožil NE Natu in Evropi. Evropi sem še želel reči DA, pa ji nisem iz enega razloga, zaradi naših politikov, ki so želeli biti bolj evropski od Evrope. Upornik v meni ne bo nikoli umrl. Slovenec? Včasih sem bil ponosen na to, danes imam vedno manj razlogov. V relativno kratkem času smo zašli. Dobro bi bilo, če bi vedeli, kam smo zašli. Blind alley. V dvajsetih letih. Ali pa smo premlada demokracija in doživljamo podobno usodo kot marskikatera druga država v podobni situaciji? Kdo bi vedel. Lokalec? Uh, včasih se mi zdi, da sem ven iz dogajanja. Kaj se dogaja z našimi občinarčki, ne vem. Še dobro, da so naslednje leto lokalne volitve, ko bodo spet prilezli iz svojih podganjih lukenj na obračun. Takrat vam na tem blogu obljubim lokalni politični Satirikon v režiji Doktor Petronija. Komedija v barvah, verjemite.

Strast po oblasti je najstrašnejša vseh bolezni človekovega duha, me je naučil Voltaire. Hitro sem se naučil, ker je francoski pisatelj in filozof dober učitelj, ker sem sam dober učenec in ker sva imela na poti učenja cel kup ljudi, ki so poskrbeli za praktičen prikaz. Ja, vem, se strinjam, prednjači grosupeljski nekdanji Titov zvesti mladinec, mladi komunistek, danes pa najbolj ortodoksen klerofašist. Skupaj s svojo zvesto falango ubija še tisto malo politike, kar je premoremo. Vse ostalo ni dosti boljše. Če smo kdaj v parlamentu imeli krizo argumentov, vsaj zabave ni manjkalo. Danes še tega ni. Občudujem novinarje tretjega programa nacionalke, ki skrbijo za oddajo Satirično oko. Prekleto težka naloga najti satiro v parlamentu. Vse skupaj je bolj podobno galeriji kmetskih slik neznanih mazačev. Ruralna razstava. Pomemben je le interes in sla po oblasti. Nietzsche je imel prav, še danes mu lahko pritrdimo. Vsi hočejo na prestol: to je njihov nesmisel – kot da sreča sedi na prestolu! Često sedi blato na prestolu – često tudi prestol na blatu. Friedrich Wilhelm, res je.

Politika je kurba. Pa spet ne tista kurba, ki jih je opisoval Marquez v Žalostnih kurbah mojega življenja. Tu ni ne Rose Cabarcas ne Delgadine. Ni romantičnega mačizma niti subtilnega eroticizma. To je svet, ki je gledališče, v katerem najslabši igralci igrajo največje vloge. Kurbe, ogromno jih je, v političnem in v našem svetu. Če jih v našem svetu ne opazimo, čeprav so za vsakim vogalom, je razlog samo eden. Ne znajo se tržiti. Za razliko od političnih kurb. Pred lokalnimi volitvami 2002, ko sem si privoščil naše lokalne politikante, imenoval sem jih, kako prikladno, lokalne pizde, se mi je zapisal spodnji odstavek.

V vsej tej poplavi kandidatov me že pošteno mika, da bi se še sam preizkusil v teh vodah. Za vraga, mora pa že biti nekaj v tem cirkusu, da vsi silijo noter. In zdaj se bodo mnogi oglasili: “Pa kaj boš ti, TK?” Isto lahko jaz vprašam vas, dragi kandidati in vsi ostali. Vendar naj bo jasno, da sam delujem popolnoma apolitično in predvsem nadstrankarsko. Sicer pa očitno lahko kandidira že vsak falus! Moralisti in puritanci, le mirno. Seksizem je na vseh področjih politike prekleto prisoten. Mar ni pridobitev novega volivca podobna razdevičenju? Mar ni neizpolnjena obljuba po volitvah nič drugega kot nateg? Mar niso verbalni obračuni v občinskih svetih in parlamentih enaki seksualnim orgijam, v smislu, da pač ni pomembno, kdo koga, ampak je glavno, da se… saj veste kaj? Mar ni pretenzija po političnem položaju, kakršnemkoli že, enaka seksusu? Mar ne predstavlja libido osnovo vseh nagonov, torej tudi političnega? Še bi lahko naštevali in iskali primerjave med spolno in politično močjo in slo. Ergo: mar nima vsa stvar seksualnega podtona? Ima! Definitivno!

Politika je kurba, žalostna kurba mojega življenja. Vročinske sanje starca, polne razmišljanj o ljubezni, nostalgiji in smrtnosti. Žalostne kurbe mojega življenja… Zbogom, doktor…

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s