Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Vanity fair

VANITY FAIR

Nekoč je po teh krajih hodil dobri mož, Sv. Nikolaj, med ljudmi bolj poznan kot Miklavž. Mož, ki je užival malodane monopol dobrotništva. Bil je eden in edini in v začetku decembra je obdaroval. Vsake zgodbe je enkrat konec, zgodila se je druga svetovna vojna, zgodila se je socialistična revolucija in z monopolom je bilo konec. Dobil je konkurenco, svoj socialistični antipod. Hecno je, da se je konkurenca, element tržnega gospodarstva, pojavila v času dogovorne ekonomije. A kljub ideološkim razlikam sta nekako shajala skupaj. Ko smo dejansko stopili v obdobje tržnega gospodarstva, se jima je pridružil še tretji. Ameri so nam v paketu skupaj s Coca-Colo poslali še Božička, znamenitega Santa Clausa. Tržno gospodarstvo? Konkurenca? Zanimivo, sploh ne, vsi trije tipi gladko shajajo skupaj, težko bi rekli, da so eden drugemu konkurenca. Organizirali so se v kartel in zdaj družno, s skupnimi močmi, jebejo rajo. Troika! Bolj se je narod otepa, bolj jo sam vabi k sebi. Ja, december je mesec troike. Nacija ima le ta problem, da v trenutnih ekonomskih razmerah težko zadovolji apetite vseh treh.

December je čuden mesec. Veseli december pa besedna zveza, ki izgublja na pomenu. A ljudi to ne moti, dokler jim vlada troika, je vse pod kontrolo. Ljudje se pač organizirajo na svojevrstnem sejmu, ker neumni rabijo organizacijo, pametni pa znajo kontrolirati kaos. Zanimivo, kaj vse znajo ljudje pogoltniti in prebaviti, da so le del večine. Ljudje so ovce, ki se mirno pustijo striči. December je mesec kolektivne fiktivne evforije, dimna zavesa, lažna kulisa, Potemkinova vas. Unikaten splet norosti in bolečine. Odlično, še Kafka se vas ne bi sramoval. Ni mi jasno, zakaj je treba sprejeti vse. Vem, svet je postal globalna vas, le da to vas vse preveč ljudi dojema popolnoma napačno. Ko sem ravno omenil “tretji steber dobrote” Božička, pošiljko iz Amerike, sem se spomnil, kako so nam Ameri elegantno poslali Halloween. Star keltski praznik, ki so ga čez lužo prinesli irski priseljenci, so Ameri sprejeli, po svoje prepakirali in zapakirali in ga poslali nazaj. Zdaj zadnjo oktobrsko noč pri nas strašijo buče. A vrnimo se v december.

Ni mi popolnoma jasno, kaj se decembra zgodi z narodom. Ljubljano in ostalo državo osvetlijo že v začetku meseca, potem do sredine meseca vlada navidezen mir. Zadaj pa obstaja latentnost, ki bolj ko se mesec bliža koncu, bolj vre na plano. Materija, ki se je ne da ustaviti, ki jo človeška ničevost izbruha na plano kot vulkan lavo. Vsi nam nekaj želijo, prednjačijo seveda trgovci, ki ne pozabljajo na svojega potrošnika. Pridružijo se vsi, ki imajo občutek, da nekaj so, da nekaj pomenijo. Zadnjič sem si vzel čas in malo prelistal, malo preletel, malo prebral naše lokalno občinsko glasilo, časopis, tiskan na izjemno kvalitetnem papirju. Glasilo, ki nam ga naša draga občina dostavi “zastonj”. In kaj med drugim ugledam? Jasno, čestitke in voščila. Kdo prednjači? Lokalne liste občinskega sveta. Kaj je, politikantki, se že pripravljate na lokalne volitve? Ne boste me kupili. Fuck off! In da seveda koga ne pozabim, da komu ne storim krivice, pridružijo se vsi, ki imajo občutek, da lahko tlačijo to zemljo, sleherni navadni smrtnik. Kolektivna norost, kolektivno samozanikanje, kolektivna hipokrizija. Vrhunec so seveda zadnje ure starega in prve ure novega leta, to je takrat, ko sesuje mobilna omrežja. Potem se v par dneh vsa stvar ohladi do leta osorej.

Nisem v teh vodah. Zakaj za ceno lažnega kolektivizma ubijati individuuma? Tuhtam, kaj je decembra tako posebnega, kaj je tako prekleto posebnega na prelomu leta? Se najlepše in najboljše stvari res dogajajo te dni leta? Moje izkušnje pravijo, da ne. Ali se pač motim. Kakor koli, na tem sejmu ničevosti ne sodelujem, prisiljen pa sem biti pasivni udeleženec. Tem stvarem se pač ne da v popolnosti ubežati. V omenjeno troiko, tri dobre može, že dolgo ne verjamem več. Tu je odrasli premagal otroka v meni. Še vedno pa verjamem v ljudi, v dobre ljudi. Vse dni v letu. In seveda verjamem v moje ljudi, v peščico izbranih. Ostalo je nepomembno. Enjoy your vanity fair.

Ko bodo te dni zasipali z lepimi željami, bo preprosto, tu je game theory popolnoma jasna. Oni mislijo, da jaz ne vem, jaz pa prekleto dobro vem, kdo je iskren in kdo je hipokrit.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s