Doktor TK

ZGODBA O USPEHU

Eurobasket 2013, zgodba o uspehu. Dokumentarec o letošnjem evropskem prvenstvu v košarki. Danes sem si ga ogledal, tri mesece pozneje, ko je Slovenija gostila največji športni dogodek v svoji zgodovini. Tri mesece pozneje, ko se lahko s časovne distance ozremo na dogodek, ki je združil državo. Ko so vsi dihali za košarko, za reprezentanco, za njen uspeh. Ko je bilo za tri tedne ostalo pozabljeno. Tudi politika in ekonomska situacija. Čeprav so nas politične glave s svojim obiskom tekem vseskozi opozarjale, da še vedno obstajajo, večnost, na katero smo očitno abonirani. Nič novega, na takšnih prireditvah se vedno radi pokažejo.

Vsi, ki so v dokumentarcu nastopali, so imeli polna usta hvale glede vsega, povezanega z Eurobasketom. Sploh neposredno vpleteni. Popolnoma logično, konec koncev bi jim težko kaj očitali. Organizacija je bila odlična, seveda je bila, to ima Slovenec v sebi. Da se pokaže Evropi, da se pokaže svetu, ker želi biti bolj evropski od Evrope in bolj globalen od sveta. Poglejte nas, mi smo. Če koga moti, da nas je le dva milijona, naj ga potolažim, da je nas in Kitajcev tam nekje blizu milijarde in pol. Šalo na stran, Eurobasket je uspel, to lahko zdaj trdimo mirne vesti, brez odvečne evforije, ki je vladala septembra. Rezultat? Peto mesto se mi zdi precej realen domet te generacije, resnici na ljubo je domače prvenstvo prišlo prepozno, nekaj naših odličnih košarkarjev je že končalo kariere. Gotovo smo imeli generacije, ki bi morale osvojiti medaljo, pa je iz različnih razlogov nikoli niso. A na letošnjem prvenstvu je bila medalja cilj. In cilj ni bil izpolnjen, torej je peto mesto neuspeh. A mnogih ni motilo, da so ta neuspeh proslavili, kot bi osvojili najmanj bron. Je bila pa Slovenija združena. V redu, a cilj ni bil izpolnjen in to je dejstvo.

Finančni učinki prvenstva? Uh, pa smo tam. Napovedi pred prvenstvom so bile optimistične, danes se govori o raznih učinkih prvenstva, le konkretnih številk nikjer ne zasledim. Že dolgo me šport, predvsem seveda meni priljubljen nogomet, ne zanima le kot šport, kot klasičen hornbyjevski Fever pitch. V zadnjih letih ga spremljam tudi kot psihološki, sociološki in ekonomski fenomen. Včasih bi me s finančnim uspehom Eurobasketa gladko prepričali, danes precej težje. Simon Kuper je večkrat nagrajeni nogometni pisec. Pisal je tudi za Observer, Guardian in je kolumnist Financial Timesa. Stefan Szymanski velja za vodilnega britanskega športnega ekonomista. Njuna knjiga Why England lose & other curious football phenomena explained je bila svojevrsten eye-opener. Pogled na nogomet in šport z razdalje, vedno podprt s podatki in številkami. Odlično branje za vse, ki sprejemate standardne športne izreke in klišeje.

V knjigi je poglavje z naslovom Happines: Why hosting world cup is good for you, poglavje, v katerem je s pomočjo podatkov in analiz ovrženih nekaj klasičnih ekonomskih klišejev v športu. Rob Baade, ameriški športni ekonomist, bivši košarkar in trener, je nasprotno mnenju dokazal, da je gradnja stadionov in dvoran in gostovanje ameriških NFL, MLB, NBA ter NHL franšiz v ameriških mestih ekonomsko neproduktivno. Ko je analiziral mesta s franšizami in tista brez njih, ni odkril razlik v novih delovnih mestih, prihodku na prebivalca ali ekonomski rasti. Enako je delal primerjavo med mesti, ki so leta 1994 gostila svetovno prvenstvo v nogometu v ZDA in mesti, ki ga niso. Spet ni našel ekonomskih učinkov v mestih gostiteljih. Nekaj mesecev po evropskem nogometnem prvenstvu 1996 v Angliji je organizacija Tourism Research & Marketing v svoji raziskavi ocenila, da je Anglijo obiskalo manj kot 100.000 tujih navijačev, angleška nogometna zveza jih je pred prvenstvom pričakovala 250.000. Zapravili so okrog 100 milijonov funtov. Vsi tuji obiskovalci so leta 1996 v Angliji zapravili 12,7 milijarde. 100 milijonov torej predstavlja slabega 0,80 odstotka. Ni ravno neki ekonomski učinek. Ekonomist Holger Preuss z univerze v Mainzu je s svojo ekipo raziskal, koliko so obiskovalci pustili denarja v Nemčiji v času svetovnega nogometnega prvenstva 2006. Rezultati so bili jasni. Več kot polovica je bila Nemcev, kar ne pomeni dodatne ekonomske injekcije v nemško gospodarstvo. Četrtina je bila tujcev, ki bi bili v Nemčiji v vsakem primeru ali pa so svoj obisk prilagodili času prvenstva. Samo petina vseh obiskovalcev je bila tujcev, ki so bili takrat v Nemčiji izključno zaradi nogometa. Zaključek je, da je prvenstvo ustvarilo 2,8 milijarde evrov, kar je manj, kot je nemška država porabila za priprave na dogodek.

Podatki kažejo, da organizacija velikega športnega dogodka naredi ljudi srečne, celo število samomorov tisti mesec in tudi leto upade. Zato je organizacija Eurobasketa združila Slovenijo. Kot jo je evropsko prvenstvo v rokometu 2004, saj se spomnite polfinalne zmage nad Hrvati. Ljubljanski šerif Zoki, ki je bil takrat predsednik rokometne zveze, dober predsednik, je pred prvenstvom napovedal, da je cilj medalja in pozitivna ničla. Medalja je bila, pozitivne ničle pač ne. Cilj Eurobasketa je bila medalja, ki je ni bilo. Da se razumemo, verjamem, da je prvenstvo dalo plus na računu, ne verjamem pa v ekonomsko bonanzo. Nekaj stvari, ki je potrebnih za organizacijo takšnega dogodka, je navadno nepotrebnih v običajnem življenju. Dogodek traja le nekaj dni in srečni naj bodo v Novem mestu in na Ptuju, da niso šli v organizacijo in gradnjo novih dvoran. Skratka, konkretnih analiz in številk ni, takšni in drugačni učinki pa ostajajo v megli.