Doktor TK

NAKLJUČJA IN MALENKOSTI

Toeval is logisch. (Naključje je logično.)

Johan Cruyff

V športu ni naključij. Stavek, ki sem ga slišal večkrat. Prevečkrat. Toda ali res drži? Ne. Naključja so del življenja in del športa. Srečna in nesrečna. Ko je Slovenija slavila kralja Anžeta, ki je s svojimi LA Kingsi pokoril NHL konkurenco in osvojil najprestižnejšo lovoriko v svetu hokeja, lovoriko, ki hokejistom pomeni več kot zlata olimpijska medalja, so vsi govorili o odličnih Kingsih. O Vancouver Canucksih, najboljši ekipi rednega dela, ki so jo hokejisti Los Angelesa izločili v prvem krogu končnice, ni bilo niti besede. Jasno, prostor so zavzeli zmagovalci. LA je imel v končnici fantastičen niz 20 tekem, v katerih so zabeležili 16 zmag in le 4 poraze. Serija, ki jo lahko vsako moštvo naredi v rednem delu sezone, a na koncu večkrat ne pomeni nič. S končnico se začne popolnoma nova zgodba. Razmerje 16-4 torej lahko ne pomeni nič, lahko pa te v končnici okrona za prvaka. V končnici govorimo o problemu premajhnega vzorca. Takrat, ko je naključje lahko odločujoče.

Problem premajhnega vzorca in naključja kot logičnega je še bolj izrazit na velikih tekmovanjih, na olimpijskih igrah recimo, ko se v eni tekmi v enem dnevu odloča o vsem. Svež primer? Švicarski smučar Sandro Viletta, olimpijski prvak v superkombinaciji, mož, ki morda nikoli več ne bo stal na najvišji stopnički, a vedno bo lahko povedal, da je olimpijski prvak. Slovenski primer? Vancouver 2010. Tina Maze je prva slovenska športnica z olimpijskim zlatom na zimskih igrah. Pa ne bi smela biti. Zimsko olimpijsko zlato bi morala Slovenka dobiti že pred štirimi leti. Petra Majdič, takrat najboljša šprinterka sezone, je bila edina favoritinja za zlato. To so vedele tudi njene konkurentke. Potem se je zgodil tisti nesrečni padec, naključni padec. Nekaj, kar se enkrat v karieri lahko zgodi vsakomur. Petri se je ob najmanj primernem času. Naključje, ki je logično, v tem primeru tako brutalno logično. Petra se sicer ni predala, osvojila bron in spisala eno najlepših olimpijskih zgodb. Ponos je bil upravičen, emocije tudi. A v brutalno realnem jeziku si moramo priznati. Prišla je po zlato, odšla le z bronom. Kakšna je razlika, vemo.

Naključje je logično. Tu se z velikim nizozemskim nogometašem in filozofom strinjam. Cruyff in Spinoza. A pustimo zdaj Cruyffa, Spinozo, nogomet in filozofijo ob strani. The Cortina redemption je dobila nadaljevanje, še precej lepše nadaljevanje. The Sochi redemption. Morgan Freeman in Tim Robbins oziroma Tina Maze in Andrea Massi. Prejšnjo sredo sem po Tininem zlatu v smuku rekel, da se lahko olimpijada zame konča. Vem, pretiraval sem, močno pretiraval. Isti stavek sem ponovil v torek. Po še eni Tinini vrhunski predstavi v veleslalomu in zmagi Kopitarja & co proti Avstrijcem in posledični uvrstitvi v četrtfinale hokejskega turnirja. Oh, it’s such a perfect day I’m glad I spent it with you… Lou Reed je sam od sebe zvenel v meni. Just a perfect day problems all left alone… Pomanjkanje spanja sploh ni predstavljalo problema, energijo sem črpal iz emocij in adrenalina. Zgodovine se pa pač ne zamuja.

Malenkosti ločijo vrhunske od povprečnih in največje od velikih. Tina je največja, o tem ni nobenega dvoma. Po rekordni lanski sezoni, po vseh velikih zmagah, je dobila še tisto, kar ji je manjkalo, vzela je tisto, po kar je prišla. Olimpijsko zlato. Dvakrat. Marsikdo bi se zadovoljil z eno zlato medaljo, Tina pač ne. Jasno, saj je največja. In posebna. Kot vsi največji. Jutrišnji slalom? Ne glede na formo, rezultate in vse ostalo je cilj jasen. Na velikih tekmovanjih je to edini pristop. Pozabite na tisto desetinko, ki jo je ločila od brona v superkombinaciji in v superveleslalomu. Največji se z bronom ne zadovoljijo, čeprav je po večini kriterijev vrhunski rezultat. Srebro? Nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi. Kot je nekoč rekel Jerry Seinfeld: “Kdo si želi biti največji poraženec?” Marsikdo, le največji ne. Da se razumemo, vse spoštovanje do naših ostalih nosilcev medalj, a tudi oni se morajo zavedati, da niso največji. Brutalno iskreno povedano? Ja.

Drugih olimpijskih tem se bom lotil v prihodnjih dneh, brez skrbi. Morate me razumeti, 18 dni sem živel brez spleta, v temi, neuk, za luno. Narava je bila močnejša od mene, zato je bil moj blog neaktiven. Bom nadoknadil, z olimpijskimi in drugimi zgodbami. Ko smo že pri olimpijadi, posebno razmišljanje bom namenil tudi enemu naših olimpijskih zvezdnikov. Zaenkrat le to, da ne gre za športnika pač pa za TV komentatorja. Saj veste, o kom govorim.