Doktor TK

LE ČLOVEK, TAKO ČUDNO UBOG

Nato sem videl drugo zver, ki se je vzdigovala iz zemlje: imela je dva rogova, podobna jagnjetovim, govorila pa je kakor zmaj. Ta je izvajala vso oblast prve zveri v njeni navzočnosti in priganjala Zemljo in njene prebivalce, naj molijo prvo zver, ki se ji je bila smrtna rana pozdravila. Delala je velika znamenja, tako da je celo vpričo ljudi priklicala ogenj z neba. Zaradi teh znamenj, ki jih je bilo dano delati vpričo zveri, je zavajala prebivalce Zemlje. Prebivalcem Zemlje je namreč rekla, naj postavijo podobo zveri, ki je bila ranjena z mečem, pa je potem oživela. Dano ji je bilo tudi oživiti podobo zveri, tako da je podoba celo spregovorila in dala pobiti vse, ki podobe zveri niso molili. Dosegla je, da so si vsi, mali in veliki, bogati in reveži, svobodni in sužnji, morali dati vtisniti na desnico ali na čelo žig. Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena. Tu je modrost. Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šeststo šestinšestdeset.

Raz 13, 11-18

Nekaj dni je minilo, kar sem se vrnil v normalno življenje. Osemnajst dni brez spleta, nekaj manj brez elektrike. Nazaj v življenje ali nazaj v ugodje? Tomo Križnar je lepo povedal, da se življenje začne tam, kjer se konča ugodje. Dobro smo jih dobili po gobcu, nekateri jih še dobivajo. Če smo slučajno pozabili, nas je narava opozorila, da je še vedno nad nami. Zlomka, pa menda res nismo vsemogočni. Morda v neumnosti. Človeška neumnost pač prevečkrat ne pozna meja, mati idiota je tako ali drugače vedno noseča. Tretji kamen od sonca zna udariti nazaj, v to smo lahko prepričani. Ne bom utrujal s poplavami in žledom. Naposlušal sem se teh zgodb. Še dobro, da je vmes Putin speljal svojo večmilijonsko olimpijado. Da sem slišal še kaj drugega. Politično sodrgo pustimo ob strani, me pa zanima, kako se bodo lotili sanacije. Ali nam bo na pomoč priskočila mati Evropa. Jebemti Bruselj in Angelo Merkel in vso ostalo nesnago.

Dobro smo jih dobili, logično ni bilo več logično, samoumevno nič več samoumevno. Nekajkrat sem se zalotil, da prižigam luč in gledam v temo. Navajenost pač. Pa ni problem, da je tema in ne vidiš, problem je, če je luč in ne vidiš. Da se mi ni utrgalo, sem šel na teren. Gledanje v temo in razmišljanje o življenju za nazaj in naprej je hitro postalo prenaporno. Ni dobro preveč razmišljati, bolje je živeti in predvsem preživeti. Menda je uspelo, nekaj malega še migam. Apokalipso sem preživel. Pretiravam, konec koncev se ni zgodilo nič prekleto apokaliptičnega.

Zanimivo, malo preden so se zgodile nevšečnosti, sem prebral knjigo Boštjana Videmška Upor – Arabska pomlad in evropska jesen, seveda tudi njegove prve nisem izpustil, Vojna terorja: deset let po 11. septembru. In sem začel razmišljati in delati primerjave. Zaključek? Mati narava je v bistvu čisto v redu, večji problem smo ljudje. Največji. Videmšek je novinar, ki mu lahko še vedno rečemo novinar in poročevalec, ki mu lahko še vedno rečemo poročevalec. Poročevalec s terena, ki resnico podaja iz prve roke, s prizorišča, neposredno in nepopačeno. Tu ni kopiranja in lepljenja. David Beriain, ki je napisal predgovor k Vojni terorja, ima prav: “Če nisi na terenu, je bolje, da molčiš.” Slavoj Žižek je bil v predgovoru k Uporu radikalen in direkten v svojem slogu: “Videmškova nova knjiga je preprosto najboljša analiza sedanje globalne situacije, ne le pri nas, ampak tudi v svetovnem merilu. V racionalni državi bi jo morali natisniti v deset tisoč izvodih in jo zastonj deliti po srednjih šolah.” Obvezno branje, se strinjam. Ko sem prebral Upor, sem dobil slabo vest. Da sem si obe knjigi zgolj izposodil v knjižnici, moral bi jih imeti doma na knjižni polici. Afganistan, Pakistan, Irak, Demokratična republika Kongo, Somalija, Sudan, Egipt, Libija, Sirija, Grčija, Španija, Ciper in za konec – Slovenija. Ja, tudi Slovenija, ki je vstala, a kaj kmalu spet sedla. Vojna v Afganistanu je lahko enako apokaliptična kot ekonomski eksperiment v Grčiji. Ljudje kot žrtve geostrateških interesov. In konec koncev smo vsi državljani sveta, vsaj morali bi biti. Zato sta Videmškovi knjigi obvezno branje.

Apokalipsa se ne dogaja le v Bibliji, število zveri pa je že dolgo število človeka. Superbia, avaritia, luxuria, ira, gula, invidia in acedia. Sedem naglavnih grehov, ki jih ne zagreši nihče drug kot človek. Neskončna aktualnost Dantejevega Pekla. V Bibliji se zgodi Harmagedon, kjer sile dobrega premagajo sile zla, v realnem svetu Harmagedona ni na vidiku. In ko se vam naslednjič ob pritisku na stikalo ne prižge luč ali iz pipe ne priteče voda, se zavejte, da je to pravzaprav malenkost. Obstaja svet, ki je precej bolj realen in precej bolj brutalen. Ne zaradi narave, ampak zaradi ljudi, tako čudno ubogih v sebi. Število zveri je dejansko število človeka. Nič ni narobe, da občasno preverimo, če se nam na čelu ali na desnici niso izpisale tri šestice. Zaradi preventive.