Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Matematik Janez in definicija uspešnosti

MATEMATIK JANEZ IN DEFINICIJA USPEŠNOSTI

Klasika! Slovenija in število olimpijskih medalj na število prebivalcev. Stari fosil se tudi tokrat ni izneveril tradiciji. Še enkrat več, bilo bi čudno, če se ne bi ponavljal. Predvidljivo, kot je jasno, da se tip že dolgo pase na stolčku predsednika OKS. Predolgo. Slišim, da naj bi se letos končno poslovil, a verjel bom, ko se bo to res zgodilo. Sicer je res, da sploh ni nujno, da bo naslednik kaj boljši. Medalje in prebivalci. Stalna tema Janeza Kocijančiča. Še najdlje je šel s svojo matematiko, ko je primerjal Slovenijo in Kitajsko, mislim, da je bilo v Pekingu ali morda v Londonu, ne spomnim se natančno. Torej koliko medalj bi morala osvojiti Kitajska, če bi se hotela z medaljami na število prebivalcev kosati s Slovenijo. Številka je bila ogromna, toliko medalj ni na razpolago na poletnih in zimskih igrah skupaj. S svojo matematiko ni šel nikoli tako daleč, da bi izračunal, koliko športnikov na število prebivalcev pošlje OKS na igre v primerjavi z drugimi državami. Primerjava bi bila popolnoma brezpredmetna, enako kot je brezpredmetna Janezova matematika. Uvrstitve med deseterico so še en kozmetičen dodatek in nič več. Na velikih tekmovanjih štejejo medalje, za šampione celo samo prva mesta, in tu se zgodba konča. Morda bi lahko omenil, koliko funkcionarjev, verjetno vsi niso nujni, se vleče na olimpijado.

A kritizirati le starega funkcionarja, tako je skozi desetletja prilezel v svoja sedemdeseta, bi bilo nepošteno. Tej matematiki nasede ogromno ljudi in jo vsako olimpijsko leto ponavlja do onemoglosti. Človek ima precej somišljenikov, pa ne le med svojimi kimavci, ampak tudi med navadnimi ljudmi. In poslušam in berem, kako majhni smo, kaj smo majhnosti navkljub osvojili, kaj to pomeni za državo, kakšna promocija je to in oh in sploh. Da smo dobri, da smo vrhunski, da smo odlični, da smo vzor, da nas hočejo drugi kopirati in tako iz zgodbe v zgodbo vse do PM. Ovčke hodijo za svojim pastirjem, papige ponavljajo in stare pokvarjene plošče se ponavljajo. Res je, vsak ima pravico do lastnega mnenja in od nikogar ne zahtevam, da se z mano strinja, a prav je, da obdelamo nekatere hipoteze, teorije in predvsem dejstva.

Recimo prepoznavnost. Vprašajmo se, kaj sami več vemo o kateri koli državi, ki ima nosilce olimpijskih medalj ali je na kakršen koli drug način uspešna v športu. Se res tako prekleto pozanimamo o njej, res vemo več? Konkreten primer? Leta 2002 smo postali najmanjša država, ki se je uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo. In smo bili prepoznavni. Čez štiri leta nam je ta primat vzel Trinidad in Tobago. Premislite, kaj je to pomenilo za prepoznavnost karibske otoške države pri povprečnem Slovencu. Malo oziroma nič. Tako tudi nas obravnava večina. Nove poslovne priložnosti in tuje investicije pri nas zaradi dosežkov naših športnikov, o tem tudi marsikaj slišim. Rad bi izvedel kaj konkretnejšega o tem. Naj me, prosim, kdo razsvetli. Zgodba gre nekako tako: naši športniki so uspešni, skrbijo za našo prepoznavnost, to se bo odrazilo tudi na drugih področjih, država pa brede in tone. Pa za to niso krivi športniki, da se razumemo. In krivično bi bilo trditi, da za prepoznavnost Slovenije ne naredijo nič. Strinjam se, da je šport s svojimi predstavniki ambasador države, vendar ne v takšnem obsegu, kot ga nekateri želijo prikazati.

Slovenija je športna velesila, slišim. Sploh med vsako olimpijado in predvsem tiste dni, ko se kakšen naš športnik povzpne na zmagovalni oder. Pojdimo po vrsti, od Barcelone do Sočija, in preglejmo dvaindvajsetletno obdobje slovenskih medalj po osamosvojitvi. Šest zlatih, deset srebrnih in osemnajst bronastih medalj, torej skupno štiriintrideset. Skupno število je za dojemanje Slovenca pomembno, ker ne gleda na žlahtnost odličja. Pač ne razmišljajo vsi kot Tina. Za primerjavo poglejmo Rusijo v Sočiju. Rusi so jih samo na pravkar končanih igrah osvojili triintrideset, ki bi jih mirne vesti zamenjali za eno samo zlato hokejsko. Janezova matematika je tu jasna, on bi iskal količnik med številom medalj in številom prebivalcev. In verjetno trdil, da je Slovenija velesila, Rusija pa ne ali pa vsaj, da sta velesili obe državi. Bullshit! Pa naj bo dovolj funkcionarja in njegove matematike, raje definirajmo uspešnost.

Športna uspešnost države je tesno povezana predvsem z ekonomskim statusom, najbolj z bruto domačim proizvodom in dohodkom na prebivalca. In tudi z velikostjo države, številom prebivalcev, pogoji za razvoj določene športne panoge in povezanostjo v mrežo znanja z drugimi državami. Dodajmo zdravstveno oskrbo, odstotek prebivalstva pod mejo revščine, stopnjo nezaposlenosti, zunanji dolg in še kaj bi se našlo, na primer pričakovano življenjsko dobo, stopnjo pismenosti in izobrazbe. Kakor koli, vedno se vračamo predvsem na ekonomijo. Število prebivalcev sploh ne igra tako pretirane vloge. Sto kitajskih medalj v Pekingu ni posledica niti ogromne populacije niti domačih iger, pač pa ekonomske rasti. V Londonu so Kitajci pobrali oseminosemdeset odličij. Da dokončno prekinemo z Janezom in primerjavami s Kitajsko, vzemimo za primer Norveško. Država s petimi milijoni prebivalcev. V Sočiju je uvrščena na drugo mesto s skupno šestindvajsetimi medaljami, med katerimi je enajst zlatih. In Norveška je država, ki je po spletni strani indexmundi.com uvrščena na deveto mesto po dohodku na prebivalca.

Zaključek? Slovenija je popolnoma okej. V športu dosega približno tisto, kar na pogoje lahko in to je to. Slovenija ni športna velesila in nikoli ne bo. Večina medalj je osvojena v marginalnih športih in ne v globalnih, v športih, kjer je konkurenca omejena. Veslanje, kajakaštvo, strelstvo, jadranje, judo, deskanje… Ko ti isti športniki osvojijo medaljo na svetovnem prvenstvu, za to ve le peščica. Pa gre za uspeh v popolnoma enaki konkurenci. Je prav, da se jih za olimpijski uspeh denarno nagradi? Ne bom se spuščal v to. Za tiste, ki trdijo, da je v športu denar glede na panoge narobe razdeljen, pa le to. Vsak pride na trg, zakon trga pa je jasen. Jasno, da nekdo, ki ga spremljajo milijoni, zasluži milijone in nekdo, ki ga spremlja peščica, zasluži drobiž. In smo se spet vrnili k ekonomiji.

Jutri bom končal z olimpijskimi zgodbami, nacija bo pa menda tudi kmalu za dve leti pozabila na teorijo o Sloveniji kot športni velesili. Ali pač ne. Ne da se mi zdaj prepričevati matematikov po Janezu, da sta šampionka Tina in šampion Anže končni produkt tujega znanja, čeprav sta začela pri nas. Jutri torej še hokej in Doktorjev poklon Doktorju.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s