Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Doktorjev poklon Doktorju

DOKTORJEV POKLON DOKTORJU

Vedel sem že precej pred začetkom iger, privlačnost kolektivnih športov. Prvič sem se zavedel po Vojensu, ko je hokejska reprezentanca na kvalifikacijskem turnirju opravila s konkurenco. Posledično navdušenje je bilo razumljivo. Če zdaj odmislimo NHL, je olimpijada zbor najboljših svetovnih hokejistov, sploh v primerjavi s svetovnim prvenstvom, ki mine brez vseh tistih, ki se v končnici najboljše lige na svetu borijo za hokejski sveti gral. Če iščemo približek Stanleyjevemu pokalu, je to olimpijsko zlato. Sicer so pa svetovna prvenstva na nek način dolgočasna in predvsem razvrednotena. Poenostavimo, olimpijski prvak si štiri leta, svetovni eno. Morda bi lahko sive glave razmislile kaj o tem. Primerjava s fosilom z našega OKS je namerna. Nogomet na olimpijadi pomeni malo, je premogočen, da bi popularnost iskal na OI, hokej ima svojo veljavo, a šele od Nagana 1998, ko je bil prvič sklenjen dogovor med IIHF in vodstvom NHL, da na olimpijskem turnirju igrajo vsi najboljši. Vemo, kje je zbrana kakovost. Obstaja ruski poizkus, imenovan KHL, a kljub ambicijam dvomim, da bo kdaj zasenčila NHL. Ali pač, ne vidim v prihodnost.

Vancouver 2010 in največja kanadska ambicija? Hokejska zlata, jasno, ambicija, ki ni puščala dvoma. Ko je Sid the Kid odločil v podaljšku, je bilo vse poplačano. Ko sta pred dnevi Ovečkin in Malkin z Zbornajo v četrtfinalu pokleknila pred četo, ki jo je vodil Finski blisk Teemu Selanne, je Rusijo zajela tema. Verjetno bi Putin primaknil še kaj cvenka, da se to ne bi zgodilo, da bi Zbornaja odšla do zlata, trideset let nazaj bi morda celo uporabil strelski vod. Kakor koli, splošen konsenz je, da je ruska hokejska reprezentanca žrtev eksperimenta, imenovanega KHL, ki je s plinskimi in naftnimi milijoni kar nekaj reprezentantov zadržala doma ali pa jih vrnila domov. Prvi štirje s turnirja imajo jedro igralcev v NHL. Mi imamo enega, a fantje niso prišli igrat, pač pa tekmovat. In presegli cilje in pričakovanja. Hokejski turnir bi bil sam po sebi privlačen, udeležba Kopitarja & co ga je naredila še privlačnejšega, igra in rezultat pa pomenita dodano vrednost. Velesila? Ne, poznam definicijo velesile, moram pa hkrati poudariti, da sem izjemno zadovoljen z izvedbo. Imamo pač enega Anžeta in ne deset. Da ne bi kdo pretiraval in nas v svojem dojemanju relativnosti primerjal s Kanado. Enostavnost absolutnega zveni nekako tako: Jonathan, Sidney, Chris.. One, two, three, have a nice day but we are olimpic champions.

Užitek spremljanja hokejskega turnirja, užitek z dodano vrednostjo. Dodana vrednost je, jasno, doktor Andrej Stare. Športni komentator nacionalke, ki se ga spomnim že od malega, od časov, ko sem kot majhen mulc odšteval dneve, ure in minute do naslednjega prenosa. Konec koncev me vaše mnenje o njem ne zanima pretirano, zame je človek v vseh teh letih postal Legenda. Ja, Legenda z velikim L. Raznovrsten, človek komentira nogomet, hokej, atletiko, smučarske skoke. Svojevrsten, njegov slog je le njegov, tu ni kopiranja in lepljenja. Informiran, razgledan in poln podatkov. Hvala tistim, ki pravite, da sem enciklopedija športa, a moram priznati, da se včasih tudi Doktor ne more primerjati z Doktorjem. Dr. Stare je človek, s katerim bi lahko sedel ves dan in vso noč in bil ves ta čas tiho. Le poslušal bi, užival in srkal informacije. Izbrati njegov komentatorski vrhunec? Težka izbira, a viharja gotovo ne bi izbral. Če že moram, je to gol Mileta Ačimoviča Ukrajini. Takrat, ko je Eurosportov komentator izrekel tisto znamenito: “David Beckham where are you now?”

Ja, Eurosport, športni TV program, kjer komentatorjem in njihovemu komentiranju res ne moreš nič očitati. Odlično, vrhunsko, profesionalno. To je to. Ne pa prepričevanja starcev, ki so živeli v nekih drugih časih, v časih, ko smo imeli TV Ljubljana in Beograd in Zagreb in Titograd in Sarajevo in Skoplje, skratka JRT. Se spominjam tistih dni. Razumem starejše od sebe, tudi sam se Delićev, Pantićev, Nikitovićev in ostalih spomnim s kančkom nostalgije. Tu pa se zadeva tudi konča, svet je šel naprej in mi z njim. Tisti, ki so ostali v tistih časih, nas še vedno prepričujejo, kako dobri, kaj dobri, odlični komentatorji so to bili. In da naši, sploh novodobni, niso vredni pol pizde mrzle vode. Realno, bili so zanimivi, tudi na nek način unikatni, in nič več kot to. Ker smo jih razumeli in ker so imeli balkanski temperament, tudi cinizem po potrebi. Odličnost in profesionalnost? Ne, bodimo realni. A prepustimo nostalgike nostalgiji in nostalgijo nostalgikom.

Ne bom trdil, da je dr. Andrej Stare tisto najbolj vrhunsko v svetu športnih prenosov, je pa komentator po mojem okusu. Bilo bi pošteno, da ga RTV Slovenija pošlje v Brazilijo na SP v nogometu. Soči je dovolj velik argument v Doktorjevo korist. Doktor se vsekakor priklanja Doktorju. In olimpijski ogenj na tem blogu je ugasnil.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s