STEREOTIP
Ali žrtve stereotipa, bolje rečeno žrtve dojemanja, predvsem žrtve posploševanja in ponavljanja. Stereotip kot ponavljajoči se vzorec. Tako pravi splošni konsenz. Sam bom rekel, da se namesto ponavljajočega se vzorca pojavi problem velikosti vzorca, problem premajhnega vzorca. Sample size problem! Stereotip je Kozoletov film z Magnificom v glavni vlogi, v vlogi slikarja Maksa, ki si na koncu skozi možgane požene nekaj svinca, če se prav spomnim. Preverjal ne bom, dvomim, da se bom odločil za drugi ogled. Prejšnji teden sem zamenjal državo in nadmorsko višino. Bil sem pri Italijanih, stereotipno imenovanih Lahih, pri naciji, ki je povprečno stereotipen Slovenec navadno ne mara, ne odobrava in ne spoštuje. Zaradi različnih vzrokov, razlogov in – stereotipov. Tam sem po sili razmer za eno popoldne postal Massimo Zuccaro. Če vas ime Massimo moti, ker je pač lahovsko, mi lahko rečete Maksimilijan ali kratko Maks. Kakor koli, svinca, kot Magnifico v filmu, si ne bom poslal skozi možgane. Ne bom vam privoščil tega veselja. Je pač tako, da ste obsojeni na sobivanje z mano.
Teden v drugi državi in na drugačni nadmorski višini me je vrnil dobro leto nazaj. In če takrat še nisem tako intenzivno razmišljal o tem, se letos nisem mogel upreti. Razmišljanje sem prinesel domov, predvsem pa prepričanje, da so stereotipi in posploševanja na podlagi posameznih primerov navaden bullshit. In nič več kot to. Verjetno poznate tisto klasično, da Italijani razen lastnega jezika drugega ne obvladajo. Ne nemščine niti angleščine. Ljudje so zaverovani v svoj jezik in to je to. Tako pravi stereotip. Ne vem natančno, mogoče je kdaj celo držal, mogoče v določeni meri še drži, mogoče… Kakor koli, bolj zaupam lastnim izkušnjam, doživetjem in dojemanjem. Lansko zimo sem se pojavil pred prodajalko. V popolni koncentraciji sem začel svoj instant italijanski stavek: “Uno biglietto…” Tam sem se ustavil, ker me je ženska prekinila v angleščini. Opravila sva gladko, svet je bil preprost. Ja, zgolj preprost. Letos nisem kompliciral. Nakup v angleščini je potekal brezhibno. O stereotipu ne duha ne sluha. Angleščina je v večini primerov zadostovala.
Nekega lepega dne sem na Otok odhajal brez pričakovanj. Glede Angležinj. Blede, pegaste, debele,… Ni problema, smo šli pač z drugim namenom tja. Nazadnje sem dobil steklino. Myth busted, stereotype totally busted. Morda je mit kdaj celo držal, ne vem. Zavedati se moramo, da se svet spreminja. O tempora, o mores. Času, kakršen koli že je, se je potrebno prilagoditi, v nasprotnem primeru te povozi. Vsekakor pa je dobro občasno vdihniti nekaj svežega zraka, pogledati stvari na novo, z druge perspektive, in morda odkriješ kaj novega, ob ugodnem scenariju in izvedbi spoznaš, da si morda živel v zmoti, da nekatere stvari niso takšne, kakršne si si vedno predstavljal. To je način za napredovanje, čim več informacij. Na koncu je na posamezniku, da izbere, kdo bo in kaj bo. Nekako bolj preferiram svetovljanstvo pred avtohtonostjo. Tudi zato je padla odločitev za intenzivnejše ukvarjanje z italijanščino, da se v prihodnosti ne bom preveč zanašal na angleščino, roke, obrazno in telesno mimiko. Bolje ukvarjanje s tujim jezikom kot s stereotipi.
Pustimo stereotipe in posploševanja ob strani. Vrnimo se k Massimu. Petek, zadnji dan mojih dolomitskih užitkov. Cilj je bil na 1850 metrih. O meji 2000 nisem razmišljal. Vozovnica za sedežnico ni ravno naprodaj za drobiž. Turistične cene pač, da ne bomo o požrešnih Lahih. Ravno sem se hotel odpraviti na blagajno, ko se mi je vozovnica ponudila skoraj sama od sebe. Ne le ena, dve. Ponudila sta ju Massimo in njegova prijateljica. V angleščini in free of charge. Za thank you very much mi je človek prihranil petnajst do dvajset enot skupne evropske valute. In tako sem poleg 1850 prebil tudi mejo 2000 metrov. Nadmorska višina 2080 metrov, fantastičen razgled in pivo za 5€. Grazie amico!