Doktor TK

OVCE ČUVAM JA U ADIDAS TENISICAMA

Nekako ne razumem. Včasih bi se celo rad trudil razumeti, a vsakič me slej ko prej mine. Pa vendar je zanimivo, celo komično, čeprav včasih tako preprosto nerazumljivo. Kult osebnosti? Tudi o tem lahko govorimo. Slepa vera, zaslepljeno prepričanje, fantazma? Absolutno. Oprani možgani? Ja. Obstajajo kraji in sfere, kjer je vse skupaj skoraj razumljivo. Država severno od 38. vzporednika, diktatura Kimov; Il Sunga, Jong Ila in Jong Una, država restrikcije in prepovedi. Da se tam do onemoglosti časti velikega vodjo in kar je še neumnosti, ki spadajo zraven, je do neke mere še mogoče razumeti. Problem izolacije, geografske, informacijske in ekonomske distance. Posledica je distanca v glavi, distanca v razumu in razmišljanju. Ko mine dovolj časa, distanca človeku pride do živega, zažre se v njegovo jedro, določen način razmišljanja postane njegovo bistvo. Odprtost za sprejemanje česar koli drugega, novega, svežega, se zmanjša na minimum. Skratka, stvar vodi v otopelost in monotonost. Torej je čaščenje Kimov konsekvenca, ki se jo da precej zlahka razumeti, celo predvideti.

Kuba in Venezuela, deželi dveh velikih voditeljev. Vsaj bili sta, kaj bo v prihodnje, je drugo vprašanje. Huga Chaveza ni več, Fidel Castro pa… Ne bi si upal trditi, da je Maximo lider še živ, gotovo to ni sigurna stava. Na nek način sta mi gospoda všeč. Iz preprostega razloga; ker jebeta oziroma sta jebala Amere in korporativni kapitalizem. Kaj omenjeno jebanje pomeni za njune sodržavljane, je drugo vprašanje. Kvaliteta življenja in stopnja svobodomiselnosti je verjetno višja kot pri Severnih Korejcih, a še vedno daleč od idealistične in romantične predstave v podobi Ernesta Guevare. Argentinski zdravnik si je gotovo drugače zamislil revolucijo in predvsem njene rezultate ter posledice. Sicer pa nekaterih nič ne ovira v čaščenju oseb in časov. Imeli smo tudi mi neke druge čase, ni mi žal, da jih nisem živel večino življenja, in prav nič jih ne pogrešam. Za razliko od nekaterih. In danes, po vseh teh letih, so prav patetični tisti, ki opevajo Tita in sistem. Življenje v preteklosti starcev in fosilov, ujetih v času in prostoru. Upam, da se mi nekoč v prihodnosti ne zgodi življenje v preteklosti. Zgodbe o pokojnem maršalu in sistemu, ko smo imeli vse. Ne me jebat! S treznim, neobremenjenim pogledom in z malo preproste ekonomije je vsakomur jasno, da je bil politični in gospodarski projekt, imenovan SFRJ, obsojen na propad, bil je to projekt z omejenim rokom trajanja. Maršal in Guevara? Primerjava je nesmiselna. Che je samo eden. In za nepoučene, nosil je belo in ne rdečo zvezdo.

In človek bi pomislil, da so se vse omenjene zgodbe dogajale nekje v preteklosti in se danes dogajajo nekje drugje. Lepo prosim. Ne bo šlo. Imamo okrog sebe preveč takšnih, ki nas opozarjajo, da se dogaja tukaj in zdaj. Hrvati so svojemu Sanaderju privoščili tretma, kakršnega si zasluži. Temu se reče enakost pred zakonom. Pri nas se enakost pred zakonom, če uporabimo slovar tistih, ki se pred sodiščem in pred javnostjo prikazujejo kot žrtve, imenuje montiran politični proces. In smo pri ideologijah, pri za in proti in, jasno, pri osebah in kultih osebnosti, ki predstavljajo simbole dobrega in zla. Tako je bila sredina predstava pred višjim sodiščem popolnoma predvidljiva, bila je kopija predstave pred prvostopenjskim sodiščem v manjšem obsegu. In če je v slogu Machiavellija, da cilj posvečuje sredstva, jasno, da obtoženci na vsak način ščitijo svoje riti, da jih brezpogojno zagovarjajo njihovi partners in crime strankarski kolegi in podložniki, je popolnoma absurdno, da jih ne le zagovarjajo, pač pa malo manj kot po božje častijo navadni ljudje. Razumi, kdor more. Grosupeljčan ali Ljubljančan ne bi smela biti dilema, ker sta oba del problema. Poleg vseh ostalih. Predstava množice pred sodiščem? Škoda besed, ne razumem. Očitna izolacija in distanca v razumu. Nekateri pač ne morejo stopiti iz preteklosti, hkrati imajo za nekatere stvari preslab spomin, nekakšno instant amnezijo.

Tako peljejo zadeve v tej državi. Obtožencem in obsojencem bodo nekateri stali ob strani do konca, četudi bridkega. Bivši mariborski župan je pravnomočno obsojen in se predstavlja kot žrtev, nič novega, Tone Partljič, ne kriv ne dolžen, pa se mora zagovarjati pred Parlamentarno komisijo za oceno delovanja ekstremističnih skupin. Očitno bo treba nekomu pojasniti, da je upor naravna značilnost življenja, da je zgolj reakcija, ki jo povzroči akcija. Ni pa upor za ovce. Skratka, čobani v tej državi bodo imeli dovolj dela, da čuvajo svoje črede, adidas obutev ni obvezna. Črede, ki so v skrajnem primeru morda celo pripravljene umreti za svoje gospodarje. Tu je razlika: Guevara je bil pripravljen umreti in je umrl za idejo. Za svojo idejo.