Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

25 years on – Lest we forget

25 YEARS ON – LEST WE FORGET

Mr Speaker, with the weight of the new evidence in this report, it is right for me today as prime minister to make a proper apology to the families of the 96 for all they have suffered over the past 23 years.

Indeed, the new evidence that we are presented with today makes clear that these families have suffered a double injustice.

The injustice of the appalling events – the failure of the state to protect their loved ones and the indefensible wait to get to the truth.

And the injustice of the denigration of the deceased – that they were somehow at fault for their own deaths.

On behalf of the government – and indeed our country – I am profoundly sorry for this double injustice that has been left uncorrected for so long.

David Cameron in House of Commons, September 12, 2012

Šli so na tekmo svojega ljubljenega kluba, šli so le na nogometno tekmo. 96 se jih ni nikoli vrnilo. Nekaj, kar bi moralo biti le še eno prijetno nogometno popoldne in vsi užitki, ki jih prinaša polfinale najstarejšega nogometnega tekmovanja, se je končalo s tragedijo. Nogometna tekma ali to druženje z ljudmi okrog večne Neznanke, kot je obisk stadiona literarno orisal Marjan Rožanc. 15. april 1989 je globoko zaznamoval Liverpool FC, dogodki na Hillsboroughu pa so za vedno spremenili predvsem angleški in tudi evropski nogomet. In najbolj temna zgodba – na Leppings Lanu so umirali ljudje. Sheffield, 15. aprila 1989, dan, ki je na novo definiral angleški nogomet, navijaštvo in sčasoma tudi državo.

Zakaj? Vprašanje, ki se ob podobnih dogodkih ponudi samo po sebi, vprašanje, ki vztrajno išče in ponuja odgovore. Nekdo nosi krivdo. Huliganizem se je ponujal sam po sebi. In huliganizem je bil priročen izgovor za državne institucije, vključno s prvo ministrico. Margaret Thatcher, železna lady, ženska, ki je ogromno Britancev ni ohranilo v lepem spominu. Med Thatcherjevo, nogometom in huliganizmom je jasna in zgolj ena povezava. Vse, kar je vedela o nogometu, je bil huliganizem. Tu se njena povezava z nogometom, njeno poznavanje najprivlačnejše igre, začne in konča. Krivda za tragedijo je padla na Liverpoolove navijače. Policija okraja South Yorkshire, ki je skrbela za varnost, je bila oprana vsakršne krivde. Ob izdatni pomoči nekaterih medijev, predvsem, koga drugega, tabloida The Sun. Težko bi mu rekli časopis ali medij, vsekakor proizvod, ki se zagotovo nikoli ne bo znašel v mojih rokah. Medijski vir? Policija! Njena krivda je bila uspešno prikrita. Sun pa je šel precej predaleč z naslovnico le štiri dni po nesreči. Velik naslov je bil The truth. In še, da so navijači kradli mrtvim, da so urinirali po pogumnih policajih in napadali reševalce, ki so pomagali ponesrečencem. Če smo ravno pri reševanju, pomoč so nudili navijači. Od petnajstih rešilnih avtomobilov, ki so bili pred stadionom, je na igrišče pripeljal le eden. Ko je takratni Sunov urednik Mackenzie dojel, da je šel z naslovnico predaleč, je poklical Kennyja Dalglisha, takratnega trenerja Liverpoola, in ga vprašal, kaj storiti. Da popravimo, kar smo zajebali. Kenny mu je dejal naj z enako velikimi črkami, kot so napisali The truth, napišejo We lied, sorry. Ko je Mackenzie rekel, da tega ne more storiti, mu je Kenny odvrnil, da mu potem pač ne more pomagati. Če morda ne veste, je Sun še danes v Liverpoolu bojkotiran. Scouserji niso pozabili in nikoli ne bodo.

V to smer je šla zgodba, v smer prikrivanja prave resnice. Vzrok za nesrečo naj bi bili Liverpoolovi navijači brez vstopnic in, kako priročno, v alkoholiziranem stanju. Na izpitu pa je dejansko padla policija, konkretno David Duckenfield kot najbolj odgovorna oseba, kot vodja policajev na stadionu. Zaradi gneče na vhodih so odprli velika izhodna vrata skozi katera so navijače usmerili v že tako prepolna osrednja sektorja namesto v oba stranska. Zgodilo se je neizbežno, izhoda pač ni bilo, sektorji so bili ločeni z visokimi ograjami. Ko so se vrata osrednjih sektorjev končno odprla, je bilo prepozno. Prepozno so se odprla, ker je policija narobe ocenila situacijo in sklepala, da se v osrednjih sektorjih dogajajo navijaški neredi. Preiskava, bolj znana kot Lord Justice Taylor report, je natančno pokazala, kje je bil vzrok in problem. Po Hillsboroughu na angleških stadionih ni več ne stojišč ne ograj. Da pa je vsa resnica po dolgih letih prišla na dan, so poskrbeli ljudje Liverpoola, rdeči in modri, Liverpoolovi in Evertonovi. Duh, ki ga je pokazalo mesto in njegovi prebivalci, je bil premočan in preveč izjemen, da ne bi končno prišli do resnice. Združeni v žalovanju, združeni v iskanju resnice in še danes združeni v iskanju pravice. Resnica se je zgodila šele 12. septembra 2012, po 23 letih. Hillsborough Independent Panel, neodvisna komisija, ustanovljena z namenom, da se ponovno pregleda vse dokumente, tudi tiste z oznako zaupno, je objavila svoje poročilo. Za nesrečo je bila kriva policija South Yorkshira, tista policija, ki je priredila in spremenila nemalo izjav. Navijači Redsov so bili končno oprani krivde. Zgodilo se je, ko je bila Iron lady še živa. Želja in zahteva Scouserjev je bila jasna: Expose the lies before Thatcher dies. Ne, Liverpool gotovo ni žaloval za njo.

David Cameron, ministrski predsednik, je 12. septembra 2012 v spodnjem domu parlamenta po objavi izsledkov neodvisne komisije v svojem govoru izrekel stavek, ki opiše vseh dotedanjih 23 let po 15. aprilu 1989: “Mr. Speaker what happened that day – and since – was wrong.” Že precej let spremljam boj za resnico in pravico. Lahko rečem, da je vse skupaj postalo osebno. Ker nikakor ne odobravam prikrivanja in zavajanja s strani države in institucij, tistih, ki bi morali skrbeti za ljudi, ki bi morali biti servis državljanov, ki bi morali biti branik ljudstva, namesto tega pa izkoristijo pozicijo moči za prikrivanje dejstev. Bil sem v tem mestu, sicer le eno popoldne in večer, le nekaj kratkih trenutkov. Kratkih, a vendar tako intenzivnih. Dovolj, da sem začutil duh tega mesta in teh ljudi. In takrat sem si obljubil, da se bom enkrat vrnil. V Liverpool, na Anfield, na Kop. So stvari, ki jih ne pozabiš in ti jih ne morejo vzeti. Hillsborough je del moje Liverpoolove zgodbe. Spoštovanje in naklonjenost sta vedno prisotna. Prav je, da se nikoli ne pozabi. Poročila neodvisne komisije nisem rabil, vedel sem že prej. Temeljno čtivo na poti spoznanja je bila knjiga Hillsborough The truth. Avtor je Phil Scraton, profesor kriminologije na Inštitutu za kriminologijo in kazensko pravo v Belfastu. Izjemna knjiga, nedvomno vredna drugega branja. When you walk through the storm Anne Williams je v moji čakalni vrsti. Sicer pa, če koga zanima, splet ponuja nešteto informacij o najbolj črnem dnevu v angleški nogometni zgodovini, vključno s poročilom Hillsborough Independent panel.

Jasno je, kdo so pravi junaki Hillsborougha. Justice for the 96!

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s