Doktor TK

TEST OSEBNOSTI

Ja, malo sem preveril osebnost. Čeprav morda to niti ni bil pravi test osebnosti ali pa je bil to test osebnosti, ki to pravzaprav ni bil. Za en mesec sem se odpovedal določenim substancam in jih nisem vnašal v organizem. Stvar je popolnoma naključno sovpadla s postnim časom. Nisem človek, ki bi ga zanimal ta način kolektivne evforije. Da se razumemo, nič ni narobe s tistimi, ki se odločijo v času posta odpovedati čemerkoli. Sam pač raje izberem druge termine oziroma nočem biti vezan na določene datume. Sicer pa poznate tisto splošno, kako govorijo, da bodo s 1. januarjem opustili to in ono in se tisto pogosto niti ne zgodi. Sicer je pa prvi novoletni dan povsem oguljen dan za začetek nečesa takšnega, kot je odpoved nečemu. Kakorkoli, odločitev je padla že pred časom, še v prejšnjem letu. Da po Civetti, mojem prvem letošnjem letnem dopustu, opravim test osebnosti, da se odpovem substancam, kot so alkohol, nikotin in kofein. Kofein sprva niti ni bil v načrtu, dodal sem ga pozneje. Razlog? Poznate zgodbo o tistih, ki padejo v črno luknjo alkohola, iz katere jih spravijo šele terapevti, usposobljeni posebej za to. Najbolj znan je bil pokojni dr. Rugelj, ki je imel ordinacijo na Škofljici. Včasih je bilo aktualno stopnjevanje na Š: šilce, štamprle, štuc, štefan, škaf, Škofljica. Ko se zgodi post festum, je slika navadno takšna: v eni roki cigareta, v drugi skodelica kave in pa seveda modrovanje na tisoč in en način. Predvidljivo. Zato je šel kofein gladko z dnevnega reda. Ker nisem želel ob neznosnih količinah kave modrovati, morda celo o škodljivosti alkohola in tobaka. Terminsko pa se je stvar odmaknila v pomlad zaradi moči narave. Dopust je bilo potrebno dvakrat prestaviti in lepoto Dolomitov sem lahko občudoval šele marca. Tako je bil moj mesec brez demonov na vrsti šele med sredino marca in sredino aprila, torej takrat, ko sonce že dvigne temperature in je kozarec ječmenovega zvarka še bolj mamljiv kot pri nižjih temperaturah.

Kakorkoli, preživel sem. Gladko. Mesec je hitro naokoli. Stvar je šla tako gladko mimo, da to morda niti ni bil test osebnosti. Ali pa je moja osebnost tako močna. Se bom vzdržal razprave. Bil je to mesec, katerega ne obžalujem, mesec, ki ga bo treba še kdaj ponoviti. Nič ne bo s sestankom s terapevti. Gospodar svojih misli, gospodar svojih odločitev. Odločitev je bila na mestu. Odločitve, ki jih sprejemamo, pa povedo največ o nas samih, kdo smo, kaj smo in kakšni smo. Odpoved demonom, očitno sploh ne moremo govoriti o demonih, je spremljal odličen literarni izbor. Po daljšem času spet malo več filozofije in poezije. Družbo sta mi delala Poe in Baudelaire, spomnila sta me, da bi lahko spet posegel po Verlainu in Rimbaudu. Filozofsko sem se najprej obrnil na vzhod, malce zenovske modrosti nikakor ni škodilo, o Konfuciju pa niti ne gre izgubljati besed. Res mu lahko rečem Mojster. Mož, ki bo vedno aktualen. Da je bilo vse geografsko uravnoteženo, vzhod in zahod, sem posegel tudi po zahodnjaški filozofiji, končno sem prebral Parkinovo Fuck it ali v slovenskem prevodu Kurc gleda – duhovna pot najvišje modrosti, na nek način zen po zahodnjaško. Priporočam. Da ne bo koga zaskrbelo, da bom po novem preveč filozofski, to ne pomeni, da sem zdaj izključno v filozofskih vodah, čeprav je res, da me čaka še kar nekaj odličnih filozofov. Moj bralni izbor je vedno pester, tako da o kakršnikoli monotoniji na tem mestu ne moremo govoriti, še manj razpravljati. Arto Paasilinna že čaka v vrsti, ta odlični finski opisovalec človeških navad in značajev, na nek svojstven način sodobni Balzac. Preverjen avtor. In jasno, počasi se bo treba usmeriti v nekaj nogometne literature, nogometno svetovno prvenstvo se nezadržno bliža. Čas, ki ga spremlja tudi ječmenov zvarek. Tisti, ki ste za stereotipe, gotovo zagovarjate uveljavljen stereotip nogometnega navijača. Ne govorimo o navijaču na stadionu, ampak o navijaču pred TV sprejemnikom, pivo tako stereotipno spada zraven. Na stadionu ga pri nas zaradi zakona niti ne dobiš, a to je že tema za kakšno drugo priložnost.

Mesec je torej minil. Kdaj sledi ponovitev, ne vem, so pa zimski meseci vsekakor bolj primerni za kaj takšnega. Zmoreš pa zgolj zato, ker se tako odločiš. Za svojimi odločitvami je pač treba stati in prevzeti posledice, kakršnekoli že so. Da ne pozabim, ni šlo za kakršnokoli stavo s komerkoli, ker nisem naprodaj. Slišal sem, da sem dober. Samo odločitev in nič drugega. Kdor pravi, da tega ne bi zmogel, mu verjamem. Ko rečeš, da ne bo šlo, se zavestno odločiš, da ne bo šlo, večina je v mislih, ostalo v besedah in dejanjih. Zanimivo je razmišljanje, zakaj nisem vsega skupaj podaljšal v večnost. Razlog je preprost. Tu se pojavi vprašanje, zakaj bi se odpovedoval stvarem, ki jih imaš rad. In to je to. Le pretiravati ne gre. Če je osebnost dovolj močna, se lahko tudi prepustiš toku. Just go with the flow. Sicer pa ima John Parkin prav, sprejmimo stvari takšne kot so in recimo kurc gleda vsemu in vsem. Test osebnosti, ki to ni bil, pa je vendarle brez najmanjših težav uspel. Ja, če komu moje razmišljanje ni všeč, mu pač ne morem pomagati. Sprijaznite se, da tako pač je. V nasprotnem primeru vas kurc gleda.