Doktor TK

ODPRIMO ARHIVE…

Deset let je mimo. Deset let smo Evropejci, evforija ob vstopu pa je nekam izginila, nekje se je izgubila. Presenetljivo? Sploh ne. Sicer pa se lahko vprašamo, če je bilo navdušenje sploh upravičeno. Tudi če je bilo, jih je preveč poskrbelo, da je usahnilo. To so dejstva. Evropa se ni izkazala za tisto, kar naj bi bila, naši pa se niti ne trudijo, da bi bili Evropejci, čeprav nas na vsakem koraku poskušajo o tem prepričati. Konec tedna sem žrtvoval tri dni za obisk sosednje Hrvaške, države, ki niti leto ni članica EU. Ne bom trdil, da nam je za vzgled, še manj, da je Hrvatom bolje kot nam, a nekaj jim je treba priznati. Oni so svojega bivšega premierja gladko poslali v Remetinac. Na hladno, v čuzo, v keho, v čorko in kar je še podobnih izrazov za igranje klavirja. Zdaj njihov Ivek preigrava svoje sonate, naš Ivek in naši ostali njemu podobni pa še vedno vehementno trdijo, da njihov posluh in njihovo znanje igranja klavirja ne zadostujeta. Da so pač preveč dobri, predvsem pa nedolžni za preigravanje Bacha, Mozarta, Straussa, Vivaldija in ostalih mojstrov. Če bi premogli malo več samokritike, bi spoznali, da je Beethovnova peta simfonija, znana kot Simfonija smrti, njihova najljubša klasična skladba, skladba, ki bi jih morala poslati ne le v arest, ampak tudi v politično smrt. A kdo bi se z našimi. Z našimi, veste, je težko. Kdor ne verjame, ali ne živi v tej državi, ali pa še vedno slepo verjame napačnim. In tu je problem. Namesto, da bi jih složno poslali na Dob, so jih nekateri, teh je absolutno preveč, pripravljeni zagovarjati za vsako ceno. Si takšen narod zasluži kaj boljšega? Ne!

Evropa je zašla, to je znano dejstvo. In Slovenija je zašla, tudi to je znano dejstvo. Prav imajo tisti, ki pravijo, da tranzicije nismo izpeljali, kot bi jo morali. Nič novega za mlade demokracije. Se dogaja, vedno in povsod, bolj pravilo kot izjema, žal. Pritrjujem tistim, ki pravijo, da je na pomembnih položajih še vedno preveč komunistov ali bivših komunistov, če tako hočete. Janša, Jerovšek, Gorenak, če naštejem le nekatere. Največjega švercerja in prodajalca orožja v kratki zgodovini samostojne države bi morali že davno dati za rešetke. Še v prejšnjem mileniju, da se razumemo. Ko jih zdaj končno dobiva po pički, sicer za neke druge, a precej podobne grehe, hoče vse prepričati, da je nedolžen. Enako njegov lizunski brigadir in podjetnik, ki je za svojo korist znal tako dobro sodelovati z njim. Okej, pogojno recimo, da je to do neke mere razumljivo, da se bodo oklepali vsake rešilne bilke. Je pa nerazumljivo, da za njim stoji lep del tega naroda, ki ga še vedno vidi kot rešitelja. Nekaterim očitno ni pomoči. Da bi šel za nekega politikanta stati pred sodišče v znak podpore? Ne me jebat! A njim je Janez slovenski heroj in ga nima nihče pravice obsojati. Fuck off! Cukjati in njemu podobni pa v jok. Pripravite robčke. Nespoštovanje in neupoštevanje sodišč je logična posledica, čeprav je naš sodni sistem, kakršen pač je.

Ljubljanskega župana še do sodišča niso privlekli. To pa seveda še ni vse. Človek je dobil neustavljivo potrebo, da se odmrzne kot predsednik stranke. Da se končno začne udejanjati njen program. No ja… Da njegova zmaga na strankinih volitvah vodi do padca vlade, je bilo jasno vsakomur, ki premore vsaj malo zdravega razuma, a Zoki se seveda ni dal. Pripravljen je bil iti do konca ne glede na posledice. Jebe se njemu za državo, za krizo in za vse ostalo. Nove predčasne volitve so realnost, tu ni nobenega dvoma, in vsi ti stari ksihti nas bodo ponovno prepričevali, da so oni edini pravi in izbrani, da nas popeljejo v boljši jutri, na novo pot blaginje in kar je še podobnega sranja. Tenisači na tenisišče, kurbe na kurbišče, voli na volišče. Moja volovska vloga letos nikakor ni ogrožena, navolil se bom do onemoglosti. Ker možnost svoje udeležbe na volitvah ne jemljem kot pravico ampak kot dolžnost. Najprej volitve v evropski parlament, komu bom dal svoj glas, se bom še odločil, izveste ob pravem času. Ne vem, kdaj bodo predčasne parlamentarne volitve, predvsem me zanima, če so jih ti naši politikanti sposobni speljati pred poletjem. Največji spektakel se pa seveda obeta jeseni, to so meni tako ljube lokalne volitve. Lokalčki, ste pripravljeni?

In še ena glasovalna priložnost me čaka. Ja, priložnost in ne dolžnost. Ker referendumsko pravico jemljem zgolj kot pravico in nikakor ne kot dolžnost. O referendumih nimam najboljšega mnenja, lahko rečem, da je bila večina referendumov nesmiselnih in nepotrebnih. A prepričati janšiste, naj nehajo z referendumi utrujati na vsakem koraku, je nemogoča in tudi nesmiselna misija. Ker pa sami vedo, da referendumi niso ravno najbolj priljubljena zabava ljudstva, bi ga na vsak način radi imeli na dan evropskih ali lokalnih volitev. Da bi se le dovolj ljudi odločilo, ko bodo ravno na volišču, še za prakticiranje referendumske pravice. Zapleteno bo dovolj narod animirati, da so arhivi tako prekleto pomembni za prihodnost in blaginjo te države in njenih ljudi. Nekako morajo doseči kvorum, potreben za veljavnost referenduma. Tisti na drugi strani se seveda trudijo za samostojen referendumski dan, ker jim je jasno, da se večini ljudi z referendumi ne da zajebavati. Sam nimam dvoma. Referenduma se ne bom udeležil, tudi če bo na dan volitev, katerih koli že. Se bom lepo zahvalil za tisti listek, ker me arhivska novela ne zanima.

Me pa prekleto zanimajo arhivi. Sem za to, da se odprejo, da vanje zmečemo ves politični balast in nesnago, precej se je tega nabralo, jih lepo zapremo in zapečatimo, da nam več ne težijo, sploh ne s tistim, kar se je dogajalo preveč let nazaj. Vem, da jih nimam več dvajset, a tudi tako star nisem, da bi me zanimali tisti pretekli časi. Ne mi težit, prosim. Arhiviramo politično sodrgo? Sem absolutno za. Pa to ne bi smelo biti referendumsko vprašanje pač pa splošni konsenz.