Doktor TK

MADRIDSKA DEMONSTRACIJA MOČI

Polfinale letošnje lige prvakov je postregel s štirimi tekmami vrednimi polfinala najmočnejšega nogometnega klubskega tekmovanja na planetu. Štirje vrhunski nogometni večeri. Štiri moštva, štirje trenerji. Štiri moštva, trije strategi, vrhunski taktiki, in en trener. Trener je, jasno, Pep Guardiola. Mož, ki je z Barcelono osvojil vse, kar se osvojiti da. Uspelo mu v eni sami sezoni. Pobral je vseh šest možnih lovorik. Takrat, ko je ponudil nekaj svežega, nogomet, ki temelji na posesti in kombinatoriki. Igra, ki me je takrat navdušila in ki nasprotnikom ni dopuščala skoraj nobenih možnosti. Ni dvoma, vse tiste lovorike so bile bolj ali manj zaslužene. Ker pa v nogometu, sploh današnjem, nič ne traja dolgo, še manj pa je večno, se je zmagovita era hitro končala. Pep je še pravi čas odšel z mesta trenerja Barcelone. Pa vendar še vedno dovolj pozno, da je nogometni svet spoznal, da je tudi atomsko Barco možno sklatiti s prestola, celo precej enostavno. Guardiolova filozofija nogometa je bila uspešna, dokler je ostali niso spoznali, analizirali in uspešno onemogočili. In bila je uspešna, ker je v moštvu imel najboljši par vezistov v najboljših nogometnih letih. Takrat sta bila Xavi in Iniesta na vrhuncu, danes nista več, leta pač terjajo svoj davek. In imel je Messija, ki je znal prebiti marsikatero obrambo. Pa ne po bokih pač pa po sredini. Postavili so se Guardioli po robu vrhunski taktiki. Hiddink je s Chelseajem izpadel zgolj zaradi sodniških napak. Spomnite so Drogbaja: “This is fucking disgrace!” Ko je Mourinho z Interjem postavil brezhibno taktiko, je bil Pep ne samo nemočen, ostal je brez idej. Konec koncev je v polfinalu lige prvakov Guardioli lekcijo odčital Roberto di Matteo, trener, na katerega je danes marsikdo že pozabil.

In odčital mu je lekcijo v letošnjem polfinalu Carlo Ancelotti. Polfinale, ki bi moral biti evropska klasika, je postal predstava ene ekipe. Pozabite na posest in število podaj, Bayern jo je v Madridu še dobro odnesel, poraz z zgolj 0-1  je bil odličen izkupiček aktualnega evropskega prvaka. 3-0 za Real bi bilo precej bolj logično. Premoč v posesti žoge je predstavljala zgolj navidezno dominacijo. A še vedno je rezultat prve tekme obetal precej več. Nekaj, kar bi moral biti epski nogometni obračun, se je prelevilo v enosmerni promet, v vrhunsko predstavo samo enega moštva, Reala. Moštva, ki je imelo na klopi vrhunskega stratega, vrhunskega taktika. Za razliko od Bayerna, ki je imel na klopi zgolj trenerja, natančneje nekoga, ki je ostal brez sleherne ideje, kako se postaviti po robu izjemni zasedbi, ki je bila poleg tega še izjemno postavljena na igrišču in vrhunsko vodena, in kako tekmo obrniti v drugo smer. V torek se je pokazala vsa Guardiolova nemoč, vse njegovo taktično neznanje. Na drugi strani je stal mož, ki je natančno vedel, kaj hoče in po kaj je prišel. Če smo brutalno neposredni, je bil poraz z zgolj 0-4 še znosen. Videli smo vse razlike med trenerjem Guardiolo in vrhunskim trenerjem Ancelottijem. Carlo ni brez napak, naj bo jasno, predvsem v oči bode letošnji prvenstveni el clasico v Madridu, kjer je z nerazumljivo odprtim pristopom izgubil tekmo in verjetno tudi prvenstvo. In to proti Gerardu Martinu, za katerega je Pep profesor in kar je še ostalih akademskih izrazov. Že pokalni finale je bil druga zgodba, posledično je Real prišel do prve letošnje lovorike. Medtem, ko so se Ancelottiju zgodili prvenstveni el clasico, Istanbul in La Coruña ter bi se mu v letošnjem četrtfinalu lahko zgodil Dortmund, nihče pač ni popoln, se Guardioli Hiddinki, Mourinhi, Ancelottiji in Di Mattei dogajajo prevečkrat. Nikoli mu ne bom očital lovorik, ki jih je osvojil z Barcelono, zaenkrat pa nikakor ne morem reči, da me je prepričal.

Na nek način sem se drugega polfinala veselil še bolj kot evropske nogometne klasike. Zaradi mož, ki sedita na klopeh Chelseaja in Atletica. Mourinho in Simeone sta obetala vrhunski dvoboj. Guardiola in Ancelotti ga nista, ker je vrhunski le Italijan. Josejeva obrambna predstava v Madridu je bila izjemna, z vidika taktike pa je bil remi brez golov najboljši obet za povratno tekmo v Londonu. Ko je Chelsea povedel, se je obetalo, da bo šla tekma v smer branjenja minimalne prednosti, a je Atletico hitro udaril nazaj. In v drugem polčasu je Simeone gladko ugnal Mourinha. Izjemen manever, ki ga je izvedel že v četrtfinalu. Spomnimo, da si je Atletico v Barceloni priigral remi 1-1 in je lahko mirno vstopil v povratno tekmo. Namesto tega je v prvih desetih minutah na Calderonu udaril z vso močjo, Barci ni pustil dihati, jo stisnil na njeno polovico, ji zabil gol in preostalih osemdeset in nekaj minut mirno pripeljal do konca. V Londonu se zgodba ni le ponovila, pač pa nadgradila. Drugi polčas je bil od prve do zadnje minute skoraj brezhiben, bila je to ena najboljših predstav enega moštva v enem polčasu letošnje izvedbe lige prvakov, prvih petnajst minut pa zelo podobnih tistim s Calderona proti Barceloni. Bila je to drugič v dveh dneh demonstracija madridske moči za vsemadridski finale v Lizboni. Bayern je bil nadigran, ker Guardiola ni vrhunski, Chelsea je bil nadigran, ker njegovo moštvo ni vrhunsko. Mourinho še vedno je. Vsem se dogajajo porazi, tudi najboljšim in največjim. Josejev problem je, da trenutno nima vrhunske ekipe. Ne, ne stopam v bran človeku, ki ga zaradi njegovega pristopa in načina marsikdo ne prenese. Dejstvo je, da trenutni Chelsea potrebuje osvežitve, Filipe Luis in Diego Costa se že omenjata kot morebitni okrepitvi. Če ima Frank Lampard pri 35 letih odigranih več kot 40 tekem v tej sezoni, je vse jasno.

Bila je to madridska demonstracija moči in čez tri tedne nas na Luzu čaka El Derbi madrileño. Obremenjen? Ne. Vem le, da bom gledal vrhunski nogomet, na takšen ali drugačen način. Vem, da bom užival, finale lige prvakov je pač tekma, ki se je ne izpušča. A madridski moči navkljub se ne bom spuščal v komentarje, da to pomeni prevlado španskega nogometa, danes, ko je nogomet bolj globalen, kot je kadarkoli bil, je to brezpredmetno, ali prevlado la lige. Saj se spomnite lanskih napovedi in komentarjev o takšnem in drugačnem razcvetu bundeslige in nemškega nogometa. Stvari so takšne kot pred letom dni, morda še malo slabše, Bayernova absolutna prevlada ne prispeva nič niti k zanimivosti niti h kakovosti lige. Letošnja Atleticova sezona tako v la ligi kot v ligi prvakov je težko ponovljiva. A se s tem zdaj ne bomo obremenjevali. Finale bo izjemen. Dve izjemni moštvi z izjemnimi nogometaši in dva izjemna stratega.