Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Ujeti v preteklosti, izgubljeni v sedanjosti

UJETI V PRETEKLOSTI, IZGUBLJENI V SEDANJOSTI

Zase pravijo, da so več kot klub. Ponosni nase in na svojo preteklost. FC Barcelona. Ponos Katalonije. Klub, ki ne pooseblja le mesta pač pa tudi pokrajino. Nič ni narobe s tem, sam jim vse to bolj ali manj priznavam. In spoštujem. Nisem pa njihov navijač, niti sem to kadarkoli bil. Kot velik ljubitelj nogometa sem si seveda kupil knjigo Jimmyja Burnsa Barca a people’s passion. Da zadostim splošni izobrazbi in razgledanosti ljubitelja nogometa. Odlično branje. Predvsem zaradi tega, ker sem določene stvari izvedel takšne, kot so. Kot je v uvodu zapisal Burns sam, je to knjiga o zgodovini Barcelone in se jo je potrudil napisati takšno, kot je in ne takšne, kot bi si jo nekateri želeli. A še vedno gre za zgodovino, vredno spoštovanja. In tu se pojavi največji Barcelonin problem. Ponos na preteklost je dejansko postal ujetost v preteklost. Zame je Barcelona največje razočaranje letošnje klubske sezone. Pač ne delim mnenja večine, da je to Manchester United. Kakorkoli, v Manchestru se je zgodila epohalna sprememba, David Moyes pa se je izkazal za strel v prazno, sedmo mesto v Premiershipu je daleč od pričakovanj in ambicij kluba. Barcelona je druga v Primeri division, finalistka Cope del Rey in četrtfinalistka lige prvakov. Sezona, za katero bi Man U plačal. Kljub temu je, še enkrat poudarjam, Barca največje razočaranje. Ne toliko zaradi rezultatov kot zaradi načina igre, načina vodenja in načina kadrovanja. Če je bil v Manchestru strel v prazno David Moyes, je v Barceloni strel v prazno FC Barcelona. Neosvojen naslov španskega prvaka je bil zadnji indikator neuspešne sezone. Pustimo zasluženost v nogometu, prav pa je, da je prvak Atletico. Španski naslov Kataloncev bi le zameglil pogled na neuspešno sezono.

Katalonci in Katalonija. V Barceloni igrajo Katalonci, doma vzgojeni fantje. To je mit, konec debate. Ker preprosto ne drži. Vemo, kako danes deluje vrhunski klubski nogomet. In tudi Barcelona nakupuje tujce. Tako je, njen problem je, da je bilo kar nekaj teh nakupov popolnoma neposrečenih. Le spomnite se Šveda ali pa tako imenovanega brazilskega čudežnega dečka Neymarja, ki v prvi sezoni niti približno ni upravičil milijonov, vloženih v njegov nakup in v njegovo plačo. Sicer pa je vprašanje, koliko je teh milijonov natančno bilo. Opiranje na lastne sile torej ni dovolj, udejstvovanje na nogometni tržnici pa ni ravno odlika Barcinega vodstva. Letos bo to udejstvovanje preprosto moralo postati odlika, kajti ta ekipa potrebuje prevetritev, precej sveže krvi in predvsem okrepitve na najbolj kritičnih mestih. Ja, predvsem v zadnji vrsti. Trenutno ji težko rečemo obrambna, ker to niti približno ni obramba. Mimogrede, glede tiste prepovedi nakupovanja v naslednjih dveh prestopnih rokih, prepovedi, ki je trenutno zaradi pritožbe umaknjena. Ne bom komentiral. Takšne in drugačne teorije zarote prepuščam teoretikom zarote. Barcelona se mora zavedati, da je zgodovina, naj bo še tako svetla in ponosna, stvar preteklosti. Da ujetost v preteklost pomeni izgubljenost v sedanjosti. Novi časi, novi načini, novi prijemi. Če se ne prilagodiš, te povozi čas.

Imenovanja Luisa Enriqueja za novega trenerja ne bom komentiral, glede Gerarda Martina pa le to, da stvar ni vredna komentarja, vse je jasno. Nova zadnja vrsta? Ja, najbolje bi jo bilo sestaviti skoraj popolnoma na novo. Edini, za katerega si upam trditi, da je v aktualni zasedbi znal igrati obrambo, je Carles Puyol. Legendarni kapetan, ki se poslavlja. Zvezna vrsta? Tudi ta potrebuje osvežitve. Osredotočimo se le na tri nogometaše iz aktualne zasedbe. Cesc Fabregas, naj poudarim, da je Katalonec, se v tej zasedbi nikoli ni popolnoma ujel in nikoli ni ponovil predstav iz obdobja pri Arsenalu. Xavi Hernandez in Andres Iniesta? Dva izjemna vezista ali še bolje povedano par izjemnih vezistov. Dva najvidnejša člana zasedbe, ki je navduševala. Poudarek je na pretekliku. Najboljša leta so pač mimo. Iniesta jih je napolnil 30, Xavi celo že 34. Da se razumemo, še vedno sta prekleto dobra, a oba sta vrhunec že dosegla. In zdaj najboljše, kar se lahko Barceloni zgodi pa se verjetno nikoli ne bo. Vem, moje mnenje je radikalno, verjetno se jih z njim tudi precej ne strinja, a vendar. Barcelona bi morala prodati Lionela Messija. Star bo 27 let, je v najboljših letih za nogometaša, kar pomeni, da ima zdaj največjo tržno vrednost. Seštejte skupaj denar od njegove prodaje in znesek, ki bi ga Barcelona prihranila od njegove plače v naslednjih letih in dobite vsoto, ki bi pod pogojem, da bi bila prav porabljena, omogočila nakup nekaj vrhunskih nogometašev. Vem, Leo je Barcelonina ikona in z ikonami se tako ne dela. Ne podpišem. Če je res kdo, ki ga ni bilo potrebno prodati, je to Yaya Toure. Nogometni klub je uspešnejši, če obvlada ekonomijo in ne ikonografije. Kakorkoli, res me zanima, kako uspešna bo Barcelona pri gradnji nove ekipe in posledično pri rezultatih na igrišču.

Tiki-taka? Priznam, da mi je bil ta način nogometa v prvih dveh sezonah pod Guardiolo všeč. In prinašal je uspehe, pisal je zgodovino. Danes mi ni več. Sistem, ki je postal oguljen, dolgočasen, v večini primerov pretežek za gledanje. Za vsakega objektivnega spremljevalca nogometa, razen za zaslepljene Barcelonine navijače. A navijači niso problem, problem bo, če bo enako kot navijači razmišljalo vodstvo. Preteklost se pač prepušča preteklosti, živi pa se v sedanjosti. Sodila pa bo seveda prihodnost. Ne pozabimo, da je rezultat merilo vsega, nogometna romantika pa preživeta stvar.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s