Doktor TK

EVROPA ZDAJ

Državna volilna komisija se je spomnila name. Popolnoma pričakovano. Še povedali so mi, da je v sodobnih ustavnih ureditvah, torej tudi po Ustavi Republike Slovenije, volilna pravica ena temeljnih političnih pravic državljana. Hvala za informacijo, nisem vedel. V nedeljo grem torej na predstavo, imenovano Volitve poslancev v Evropski parlament. Evropski parlament, največji evropski chat, ki se ne dogaja na spletu. Recimo temu nekako tako. Jasno, da bom šel na volitve, čeprav evropskih ne jemljem kot veliki spektakel. Šel bom, ker volilne pravice ne jemljem kot pravico pač pa kot dolžnost. V prvi vrsti kot dolžnost do sebe. Moje glasovnice niti po naključju ne bom prepuščal nikomur. Da v največji možni meri preprečim zlorabo moje glasovnice in predvsem mojega glasu. Moje pravice, moje dolžnosti. Kaj potem obkrožim, je v mojih rokah. Konec koncev človek lahko odda tudi neveljavno glasovnico. Če je pač preveč razočaran nad situacijo ali pa pri najboljši volji ne najde nikogar, ki bi bil vreden njegovega glasu. Tudi to se lahko zgodi, še prevečkrat.

In res mi še ni jasno, komu bom v nedeljo namenil svoj glas, preprosto se še nisem odločil. Gotovo ne kakšni od strank in list, ki jih moram prenašati že vso večnost, sploh pa ne kateri od desničarskih klerofašističnih list. Tistih, ki tako radi poudarjajo, da so člani EPP. Ne, EPP ni stara kratica za ekonomsko propagandni program, čeprav se politikanti poslužujejo marsikaterega načina propagande. EPP je Evropska ljudska stranka, največja in najbolj uničujoča maligna celica današnje združene Evrope in njenih ljudi. Celica, ki jo bo treba nekako izbrisati, se je nekako znebiti, jo nekako uničiti, če hočemo najprej preživeti in predvsem živeti. V nasprotnem primeru se nam obeta, da bomo crknili oziroma, še slabše, životarili. Torej te evropske volitve le niso tako prekleto nepomembne, kot se mi na trenutke zdijo. Niso vrhunski spektakel, so pa vsekakor spektakel, ki se ga, zapriseženi zagovornik volilne pravice kot dolžnosti, vsekakor moram udeležiti. Kakorkoli, vzel si bom čas, preveril, kaj je na razpolago, si ogledal kakšno predvolilno soočenje in se v miru odločil. Vsekakor si moram vzeti čas, da ne zajebem. Življenje pač ne odpušča vedno.

Evropa zdaj! Nekako tako se je kričalo pred desetimi leti, ko smo postali polnopravni člani EU. Pravzaprav je bil to le odmev krikov v dneh pred 21. marcem 2003, ko so nas, in ste nas, vsi preprečevali, da je vstop Slovenije v EU edina opcija, edina solucija. 22. in 23. marca ste morali držati gobce, ker je veljal predvolilni molk. Bil je to eden redkih referendumov, katerih sem se udeležil. Za nepoučene in neinformirane sem takrat bil proti. Ne zaradi evropske ideje, ki je takrat še dajala upanje, pač pa zaradi naših proevropskih politikantov. Brez vsakega dvoma pa sem takrat glasoval proti vstopu v Nato. 66,08% sodržavljanov, ki so se udeležili referenduma, se je takrat odločilo, da bomo s svojo veliko in napredno orožarno zvesti Natovi cucki. Če si sposodim Slon in Sadež: “Noben te ne bo jebal, če član si Nato pakta.” A vrnimo se v Evropo, v Evropo zdaj. 89,64% se vas je odločilo, da gremo v Evropo. Skoraj plebiscitaren odstotek. Da mi je vedeti, kaj vas je tako prekleto navdušilo. Verjetno, da bodo meje padle, da se ne boste več zajebavali na mejah, da vam ne bo več potrebno švercati robe in podobno. Recimo, kako se po Evropi prosto pretaka delovna sila. Ni problema, konec koncev je glasovanje na referendumu pravica. In po vsem tistem vehementnem glasovanju in prepričevanju, da je to to, da je Evropa nekaj najboljšega, kar se nam je lahko zgodilo, bo udeležba na nedeljskih volitvah nizka. Malce hecno. Se vam je evropska ideja zrušila, vas je preprosto usekala po gobcu? Menim, da je pošteno, da vsak, ki se je odločil živeti v združenih državah Evrope, v nedeljo stopi na volišče in opravi svojo dolžnost. Evropsko dolžnost. Pa je, verjemite, marsikdo ne bo. Brez zamere, težko razumem. Eh, moji Evropejčki.

Kakorkoli, jaz v nedeljo grem, da se ogrejem za spektakularno volilno leto. Vsekakor bom zdržal vse volilne napore, ker se bom malce prihranil pri referendumu. Arhivčkarji me pač ne zanimajo. Premlad sem, da bi se s tem obremenjeval. V nedeljo torej akcija, le še odločiti se moram, komu pomagam do odlične plače, komu pomagam narediti Evropo lepo in vredno življenja. Bi pa bilo zanimivo, da vam to v soboto obelodanim. Zgolj iz radovednosti, da vidim, če bi mi kdo razbijal jajca, da kršim predvolilni molk. Pa proevropski kalibri izpred desetih oziroma enajstih let? Bodo glasovali in kričali Evropa zdaj ali se bodo zavili v molk? Bodo preprosto rekli, da je včasih bolje biti tiho? Kdo bi vedel…