Doktor TK

OBRAČUN, VREDEN FINALA

Stara gospa in Sergio Ramos potrkata na nebeška vrata. Sveti Peter jima odpre in vpraša gospo: “Želite?” “Vse življenje na svetu sem pošteno živela in Boga molila, zdaj pa sem prišla sem po pošteno plačilo,” odvrne gospa. Sveti Peter: “Kar vstopite gospa, zaslužili ste si nebesa. Po kaj si pa ti prišel, sin?” Sergio Ramos: “Jaz sem pa samo po žogo prišel.” To je bila le ena izmed šal, ki so med ljubitelji nogometa krožile dobri dve leti nazaj, ko je Realov branilec tisto žogo z enajstmetrovke v polfinalu lige prvakov proti Bayernu namesto v gol poslal visoko pod oblake. Real je posledično ostal brez finala in desetega evropskega naslova. Letos je Sergio vrnil vse, za vse tiste dovtipe je izstavil visok račun, seveda s pripadajočimi obrestmi. Bil je eden ključnih Realovih mož, ki Bayernu niso pustili niti pomisliti, da bo ubranil evropsko krono. Vrhunec je sledil v soboto, v izdihljajih tekme, takrat, ko je ura že stala in so vsi Realovi milijoni, vloženi v zadnjih dvanajstih letih z namenom, da se osvoji obsesija, imenovana la decima, hlastali za zadnjimi atomi kisika. Moštvo je za roko prijel in odpeljal v odrešilni podaljšek branilec. In rešil je Ikerja Casillasa. San Iker, eden najboljših vratarjev zadnjih let, ikona, kapetan, dobri duh, simbol zanesljivosti. San Iker, skromni fant, popolno nasprotje razmetavanja milijonov Pereza in Calderona, glamurja in zvezdništva. San Iker kot simbol zanesljivosti si je na za Real najpomembnejši tekmi v zadnjih dvanajstih letih privoščil napako, ki je pripeljala do vodilnega gola Atletica. Zgodi se tudi najboljšim, a bila bi usodna in bi ne glede na vse zaznamovala izjemno kariero. Kapetana je rešil Sergio Ramos. Rešil ga je branilec, takrat, ko ga nista bila sposobna rešiti ne najboljši ne najdražji nogometaš sedanjosti. Oba sta sicer zadela v podaljšku, a težko bi rekel, da sta bila to ključna zadetka. Ronaldov sploh ne, Balov morda, konec koncev je bil to gol za 2-1. V pravem trenutku na pravem mestu in to je to. Gareth je le dokončal tisto, kar je tako dobro naredil Angel di Maria. Argentinec je s to akcijo le potrdil vse tisto, kar ga je krasilo vso sezono. Sezono, za katero se je zdelo, da bi jo znal preživeti na stranskem tiru. Obrnilo se je popolnoma drugače. Zame je bil eden ključnih in najbolj koristnih igralcev v sistemu Carla Ancelottija. Argentinci bodo na prihajajočem svetovnem prvenstvu gledali v Messija. Morda bi bilo bolje, da bi v Angela. Moje skromno mnenje pač. Ronaldo? Kljub vsej kakovosti je pustil dvom. Dvom, da je igralec za velike tekme. Dvom, ki so ga zasejale predvsem tri finalne tekme lige prvakov, v katerih je igral. Dvakrat se je veselil naslova evropskega prvaka. V soboto je bil izgubljen v taktičnih zankah Diega Simeoneja. 2009 je bil nemočen kot vsi Unitedovi soigralci pred takrat mogočno Barcelono. Pred šestimi leti, tudi takrat kot član Manchester Uniteda, je zadel za vodstvo 1-0 in bil pozneje pri izvajanju enajstmetrovk neuspešen. Ni bilo zaradi psihologije, daleč od tega. Tisto enajsmetrovko je izvedel kot marsikatero drugo. Petr Cech mu je strel ubranil, ker je dosledno sledil navodilom baskovskega ekonomista. Vsi pa delajo napake. Tudi Carlo Ancelotti. Visel je v Dortmundu, se popolnoma napačno lotil prvenstvenega el clasica, v soboto je visela njegova zaposlitev. A Carletto je še vedno Carletto, mož, ki je na klopi Realu vrnil dostojanstvo, ki veličini kluba pripada. In Istanbul je ostal edini finale, katerega je Ancelotti končal s sklonjeno glavo. Dva od dva kot igralec, tri od štiri kot trener. Šest finalnih nastopov, pet lovorik. Se mu je Roman Arkadijevič v Chelseaju prehitro odrekel? Gotovo, a kdo bi se z ruskim Židom iz Londona. In za konec. Real zasluženo do la decime? Saj veste, kako je z zasluženostjo v nogometu, a kakšnih dvomov ni.

Tekma je bila vredna finala. Torej nismo gledali predstavo le enega moštva. Daleč od tega, Atletico je bil več kot dostojen nasprotnik. Gledano skozi prizmo celotne sezone poponoma pričakovano. Ko so v zadnjem prvenstvenem krogu z remijem v neposrednem obračunu z Barcelono osvojili špansko prvenstvo, sem si oddahnil. Ker sem si želel, da fantastično sezono kronajo z lovoriko in ker si predvsem nisem želel, da se ta fantastična sezona konča brez krone. Ker si nisem želel, da se zgodi tisto, kar bi se lahko. Upoštevajoč skromen izbor nogometašev je bila sezona brez osvojene lovorike bolj pričakovana, kot se je na prvi pogled zdelo. Atletico se je v zadnjih prvenstvenih krogih mučil, poškodbi ključnih igralcev Diega Coste in Arde Turana sta posledica izčrpanosti. In res ni dosti manjkalo, da bi lahko govorili o Atleticu le kot o moralnih zmagovalcih sezone. Moralni zmagovalci so le zgodba, na drugi strani zmagovalec pobere vse. 1-1 sredi Barcelone in osvojeno špansko prvenstvo. V tistem trenutku sem vedel, da bom v finalu lige prvakov lahko užival, ker bom popolnoma neobremenjen. In morda res mednarodna lovorika šteje več, morda je prvak Evrope res več kot prvak Španije. Pa vendar je španski naslov Atletica vreden več, kot bi bil naslov evropskega prvaka. Liga prvakov ima svojo specifiko in svoje zakonitosti. Na koncu sploh ni nujno, da je evropski prvak tudi najboljša ekipa sezone. Jasno, lovorika šteje, seveda šteje, a nihče me ne bo prepričal, da je bil Chelsea pred dvema letoma najboljše evropsko moštvo. V prvenstvu je drugače, vsak odigra 38 tekem, dvakrat z vsakim nasprotnikom. Na koncu je prvak najboljši, četudi zaradi enega samega gola razlike, v zasluženost, katero nekateri tako radi omenjajo, tu ne gre dvomiti. Če pa na tem mestu upoštevamo še zakonitosti španskega prvenstva, prvenstva, ki ga običajno osvajata le dve moštvi, Real in Barcelona, je podvig Atletica izjemen. Vprašanje je samo, kdo bo na koncu prvi, ali Barcelona ali Real, ve pa se, da bo tisti, ki bo drugi, imel pred tretjim 15 do 20 točk prednosti. Letos je drugače. Diego Pablo Simeone, mož, ki se ga Angleži spominjajo predvsem po svetovnem prvenstvu v Franciji 1998, ko je sprovociral Davida Beckhama, da je storil neumnost za rdeči karton, je s projektom, imenovanim Atletico Madrid kot španski prvak in finalist lige prvakov, postal eden najboljših in najbolj zaželenih trenerjev. Da ne bo večni Atleticov trener, je jasno, kot je jasno, da bodo nekateri najboljši nogometaši letos ali drugo leto odšli. Igra in moč denarja. Danes tako pač je. Moštva, kot je letošnji Atletico, imajo omejen rok trajanja. A ravno temperamentni Argentinec je dokaz, da se z dobrim, načrtnim in inovativnim delom še vedno lahko kljubuje tistim z večjimi proračuni. Pa čeprav le dve do tri sezone. El Cholo je dokaz, da je nogomet v tistih redkih, lepih in romantičnih momentih še vedno nogomet. Nogomet, ki je nekoč bil. Razočarani in obupani obrazi Atleticovih nogometašev in navijačev so v soboto parali srce, a ponosa in la lige jim ne more vzeti nihče. Zmagovalec pobere vse, moj poklon pa gre tokrat poražencem, ki so mi v tej sezoni pričarali nekaj nepozabnih trenutkov. Nemoč Barcelone in Chelseaja proti Simeoneju in njegovim borcem je pač nepozabna.