Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Mesec za uživanje

MESEC ZA UŽIVANJE

Naj je še tako površno, je vendarle res: nogomet – to druženje ljudi okrog večne Neznanke – je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo. Samo tu še moja duša stopi v konkreten, oprijemljiv svet, samo tu – ob tem najbolj banalnem dogodku – postane moja vera tudi telesna. Pogledati sem torej moral in se prepričati z lastnimi očmi, če ta cerkev res razpada in če se to občestvo res razkraja.

Marjan Rožanc, Pervertirani katolicizem

Odštevanja dni je konec, zdaj odštevamo le še ure. Ure do največjega športnega dogodka. Pozabite na olimpijske igre. Nogomet je za olimpijado prevelik, nogomet olimpijade ne potrebuje. Naj je to komu prav ali ne, vsake štiri leta se svet ustavi. Mundial, tisto največ, kar lahko najlepša igra ponudi. Navkljub današnji ponudbi kvalitetnega klubskega nogometa je svetovno prvenstvo še vedno svetovno prvenstvo. Največ. Tu nihče ne pomisli, da bi dogodek izpustil, ker je, najbrž vam je znano, utrujen od klubske sezone. Tu ni odpovedi, kakršne se pojavljajo pri košarkarjih ali rokometaših. Nogomet je pač nogomet. In obeta se prvenstvo z dodano vrednostjo. Zaradi države gostiteljice, z nogometom obsedene Brazilije, dežele petkratnih svetovnih prvakov. Kot pravi Alex Bellos, avtor izjemne knjige o brazilskem nogometu Futebol The brazilian way of life, izraz brazilski nogometaš zveni enako kot tibetanski menih ali francoski kuhar. Destinacija letošnjega prvenstva je malodane sanjska, sploh ob misli, da prvenstvo čez štiri leta gosti Rusija in čez osem, naj se Alah usmili, Katar. Res je, da vsi Brazilci niso navdušeni, da njihova država gosti prvenstvo. In ja, strinjam se, da jih je treba razumeti. Za organizacijo je bilo porabljenih 10 milijard evrov. Vsota, ki bi lahko krepko izboljšala na primer brazilsko šolstvo in zdravstvo. Do protestov je pričakovano prihajalo in lahko jih pričakujemo tudi med prvenstvom. 10 milijard! Ne pričakujte, da se bodo Brazilcem povrnile, organizacija mundiala ne naredi prirediteljice bogate, daleč od tega.

A ne bomo na tem mestu o tem, morda kdaj med prvenstvom. In pozabili bomo zdaj na nezadovoljstvo med delom brazilskega naroda. Kot sem rekel, tema za kdaj drugič. V prvi vrsti sledi mesec za uživanje. Za vse nas na kakršenkoli način obsedene z nogometom. Sprijaznite se, to je naš mesec. Do 13. julija, ko bomo dobili novega svetovnega prvaka, bodo ostale aktivnosti in urniki prilagojeni prvenstvu. Moj dopust je rezerviran, ne skrbite. In teme v naslednjem mesecu bodo več ali manj nogometne. Čeprav verjetno ne popolnoma. Nikoli pač ne vem, kaj me bo vzpodbudilo k pisanju. Življenje je polno presenečenj. Sicer še čakam na ustavne sodnike, a vse kaže, da bom ravno na dan finala moral opraviti svojo državljansko dolžnost, torej bo med prvenstvom tudi čas in prostor za kakšno družbeno politično in družbeno kritično temo. A to ne spremeni dejstva, da je zdaj vse podrejeno prvenstvu. Upam le, da mi glava ne dobi obliko in odtenke Brazuce, večne Neznanke. Ne sprašujte me, kdo bo prvak, ne vem. Če bi vedel, bi bil milijonar. Ker Slovenije ni na prvenstvu, bom bolj ali manj neobremenjen. Le užitki in to je to.

In obilo užitkov mojim somišljenikom, po Rožančevo sekulariziranim sovernikom. Vsem ostalim pa nekaj polagam na dušo. Sprijaznite se, da bomo en mesec glavni mi, svet se bo vrtel okrog nogometne žoge. Angleški pisatelj Nick Hornby je dolgoletni Arsenalov navijač. V svoji skrajno zabavni in duhovito napisani knjigi Fever Pitch je v izjemnem slogu opisal svojo ljubezen do Arsenala in odvisnost od Highburyja, starega Arsenalovega stadiona. V enem zadnjih poglavij, naslovil ga je z The greatest moment ever, opiše zmago v zadnji tekmi  prvenstva nad Liverpoolom na Anfieldu z golom Michaela Thomasa v zadnji minuti in posledično osvojitev naslova angleškega prvaka. Naslednji odstavek omenjenega poglavja je zgovoren sam po sebi. “Tu dobesedno ni nič več, kar bi opisal. Izčrpal sem vse možnosti. Ne morem se spomniti ničesar drugega, kar bi si želel dve desetletji (kaj drugega pa še obstaja, da bi si tega razumno želel tako dolgo?), niti se ne morem spomniti ničesar drugega, po čemer sem tako hrepenel kot moški in kot fant. Zato prosim, bodite strpni do tistih, ki opisujejo športni trenutek kot najboljši, kar so jih doživeli. Ne primanjkuje nam domišljije, niti nimamo žalostnih in neplodnih življenj. Je pač tako, da je resnično življenje bolj bledo, bolj dolgočasno in vsebuje manj potenciala za nepričakovan delirij.” Je potrebno še kaj dodati?

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s