Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Maracanazo in Alcides Ghiggia

MARACANAZO IN ALCIDES GHIGGIA

Kaj bo prinesel prihajajoči nori mesec? Težko pričakovani mundial v nogometno obsedeni državi se začenja. Končno slavje Brazilije na domačih tleh v njihovem svetišču, imenovanem Maracana? Ali morda slavje Argentine na sovražnem ozemlju, na terenu največjih rivalov? Lahko v kontekstu južnoameriških reprezentanc, ki so osvajale naslove svetovnih prvakov, kar pozabimo na Urugvaj? So evropske reprezentance končno sposobne premagati urok ameriške celine? Ne pozabimo, da nobena reprezentanca iz Evrope še ni slavila na ameriških tleh, ne v Južni, ne v Srednji, ne v Severni Ameriki. Je Španija sposobna še enega slavja, bo Italija še enkrat več dokazala, da je reprezentanca za velike turnirje, bo Nemčija po vseh poizkusih v zadnjih dvanajstih letih, ko je bila vedno blizu, končno odšla do konca? Je Anglija končno dovolj napredovala, da pride dlje od četrtfinala? Česa sta dejansko sposobni potencialni kandidatki za presenetljivo visoko uvrstitev Belgija in Kolumbija? Kje je dejanski domet Portugalske, Nizozemske, Rusije, Francije? Lahko morda preseneti kdo drug? Odgovore bomo dobili. In če se ozremo v zgodovino, brazilsko prvenstvo bo že dvajseto, kaj nam je ostalo najbolj v spominu? Kaj je najbolj zaznamovalo preteklih devetnajst prvenstev? Kdo je osvajal naslove? Kdo je bil najboljši, najbolj genijalen? Je Nemčija bolj presenetila, ko je naslov vzela Puskasevi madžarski lahki konjenici ali nizozemskim promotorjem totalnega nogometa, ki sta jih vodila nogometna filozofa, Rinus Michels na klopi in Johan Cruyff na igrišču? Dolga je zgodovina svetovnih prvenstev, materiala za razpredanje je za ves mesec, na koncu pa je vse stvar okusa posameznika. A še vedno je težko izpostaviti le en dogodek, enega posameznika, eno tekmo, celo samo eno prvenstvo. Če bi moral izbirati, bi verjetno izbral pet genijalnih minut Diega Maradone na Azteci v Ciudad de Mexicu. 22. junij 1986 in Mali zeleni. Za polfinale, za poznejši naslov, za Malvine, za zgodovino. No llores por mi Inglaterra…

A v kontekstu prvenstva na brazilskih tleh moramo pozabiti na vse in se popolnoma osredotočiti samo na en dan, samo na en dogodek. Devetnajst svetovnih prvenstev je dalo osem svetovnih prvakov. Vseh osem je že gostilo mundial in šest jih je slavilo tudi ali samo doma. Španci so svoj edini naslov osvojili pred štirimi leti v Južni Afriki. In potem nam ostanejo še Brazilci. Svetovno nogometno konkurenco so si podredili petkrat, ja, so rekorderji, a na domačih tleh leta 1950 niso slavili. Ni se igral klasičen finale, Brazilija, Urugvaj, Španija in Švedska so bili uvrščeni v finalno skupino in v medsebojnih tekmah odločili o prvaku. Odločala pa je zadnja tekma. Poln stadion Maracana je bil prizorišče dvoboja med domačini in sosedi Urugvajci. 200.000 duš je bilo pripravljenih na slavje domače reprezentance, ki je za naslov potrebovala neodločen rezultat in na začetku drugega polčasa jih je Friaca popeljal v vodstvo. Vse je bilo pripravljeno za slavje, zgodil pa se je Maracanazo. In tu v zgodbo vstopi Alcides Ghiggia. Najprej je s podajo poskrbel za izenačenje Schiaffina, enajst minut pred koncem pa strl brazilska srca. Poti nazaj ni bilo več. Moacyr Barbosa, takratni brazilski vratar, je bil zaznamovan za vedno. Mož, ki je Brazilijo spravil v jok. Šele Dida je bil naslednji temnopolti vratar v brazilski reprezentanci. Reprezentanci, ki od tistega usodnega dne nikoli več ni zaigrala v belih dresih. Dramatik Nelson Rodrigues: “Povsod imajo svojo nacionalno katastrofo, nekaj kot Hirošimo. Naša katastrofa, naša Hirošima, je poraz proti Urugvaju leta 1950.” Usodnih šest sekund, v katerih je Ghiggia izvedel Maracanazo, v Braziliji enačijo z atentatom na Kennedyja. Gol, ki je utišal Maracana in strel, ki je ubil Kennedyja imata isto dramatiko, isto gibanje, isti ritem in isto neizprosno natančnost. Celo oblak prahu si delita, oblak prahu iz pištole in oblak prahu izpod krvnikove noge, ko je Ghiggia v za Brazilce usodnem prodoru stopil na črto, ki označuje kazenski prostor. Alcides Ghiggia: “Samo trije ljudje so z enim gibom utišali Maracana: Frank Sinatra, papež Janez Pavel II. in jaz.” El Negro Jefe Obdulio Varela, takratni urugvajski kapetan: “Če bi vedel, kakšno bolečino bomo prizadejali temu narodu, bi zabil avtogol.”

16. julij 1950 je zapisan v brazilsko zgodovino, ne le nogometno. Maracana je bil zgrajen, da pozdravi svetovne prvake, priča pa je bil maracanazu, nogometnemu masakru. Isti stadion, ki bo 13. julija gostil finalno tekmo letošnjega prvenstva. Vsi si takrat želijo biti tam, vsak ima svoje želje in načrte. A nihče bolj kot Brazilci. Po 64 letih je bolečina še vedno prisotna, Alcides Ghiggia pa mož, ki se ga bolj spominjajo v Braziliji kot pa v Urugvaju. Mož je še živ in bo te dni v Braziliji. In brazilski narod si zagotovo ne želi dobiti njegovega naslednika. Nič ne bo izbrisalo dogodkov tistega julijskega dne, tudi šesti naslov svetovnih prvakov ne. Kakor jih ni izbrisalo prejšnjih pet naslovov. Niti vsi izjemni nogometaši, ki so omenjene naslove osvojili, ne Pele, ne veselje ljudstva Mane Garrincha, ne kdorkoli drug. Prvenstvo, ki se danes končno začenja, moramo gledati predvsem s tega zornega kota. Še en maracanazo? Za domačine nikakor ne, razočaranje gostiteljev bi bilo preveliko. Tudo bem je besedna zveza, ki si jo želijo izrekati Brazilci 13. julija po šesti uri popoldne. Vse dobro. A saj veste, nogomet ima svoje zakonitosti, svoje poti in svoje načrte. Na koncu je nekdo vedno razočaran. In nekemu narodu se lahko zgodi razočaranje, ki bo, če se zgodi, z vsem ostalim neprimerljivo.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s