Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Izgubljeni prvaki na nizozemskem vrtiljaku

IZGUBLJENI PRVAKI NA NIZOZEMSKEM VRTILJAKU

One two, one two three, one two three four, five – nil. To je iz Poor Scouser Tommy, iz ene Liverpoolovih pesmi, enkrat so Redsi dobili Merseyside derbi s 5-0. Tako je bilo v Salvadorju, Nizozemci so razbili branilce naslova. Ni bilo 5-0, bilo pa je zelo podobno, tisti Alonsov gol iz enajstmetrovke je zgolj kozmetični popravek, ki nikakor ne zamegli realne slike dvoboja. Presenečen? Ja. Tekmo sem začel gledati v deseti minuti drugega polčasa. Ko sem prižgal TV in videl rezultat 1-2, sem sprva pomislil, da so v vodstvu Španci, šele natančnejši pogled je pokazal obratno sliko. Pri tretjem nizozemskem golu je bil res prekršek nad Casillasom, ni dvoma, a razprave v slogu kaj bi bilo, če bi bilo, so popolnoma brezpredmetne. Končni izid ne pušča dvomov. Španski polom je jasen, nizozemski masaker prepričljiv. Odpišemo Špance? Ne, dolgo je še prvenstvo. Ne hitimo z napovedmi, a obet osmine finala je zelo mamljiv. Dvoboj gostiteljev in aktualnih prvakov se kaže kot realna možnost.

Analiza poloma je v rokah in glavi Del Bosqueja, on je prvi, ki se mora s tem ukvarjati. In se bo moral, če želi do sklepne faze braniti naslov in status Španije kot najuspešnejše reprezentance zadnjih let. Nekdanji Realov trener, še danes trdim, da so v Madridu naredili veliko napako, ko so se ga po dveh naslovih evropskega prvaka odkrižali, je pred težko nalogo. Krivec za polom? Težko bi si upal trditi, čeprav so nekatere stvari očitne. Recimo veteran Xavi in Busquets v prvi enajsterici, Javi Martinez pa vso tekmo na klopi. To je tisti odlični zadnji zvezni igralec, ki je bil v Bayernu več kot dovolj dober za Heynckesa, ni pa dovolj dober za Guardiolo. Ali pa Torres ki je zamenjal Diega Costo, naturaliziranega Brazilca, medtem pa za Fernanda Llorenteja ni bilo prostora na letalu za Brazilijo. Obramba? Res v zadnji vrsti ne more začeti nihče drug kot Pique? Van Persie in Robben sta mu poleg demonstracije nogometnih veščin prebrala še nekaj litanij Matere Božje, čeprav mu niti Marija ni mogla pomagati. Ob njem je bil tudi veliki Realov junak Sergio Ramos izgubljen. In še Iker Casillas, v Realu menjava Diegu Lopezu. Označen je bil za žrtev karakterja Joseja Mourinha. Ko je lani poleti Carlo Ancelotti prišel v Real, je s seboj pripeljal tudi trenerja vratarjev. Villiam Vecchi velja za enega najboljših v svojem poslu. Ancelotti je z njim sodeloval že v Parmi (Buffon) in Milanu (Dida) in njegove nasvete ter mnenja vedno upošteval. Torej izbira Lopeza za prvega Realovega vratarja nikakor ni bila napačna. Diego Lopez je ostal doma. Zaton Španije na tem prvenstvu? Morda, nihče ni večen, a le norec bi prehitro odpisal aktualne svetovne in evropske prvake.

Nizozemska? Gotovo ne spada v ožji krog favoritov, ob pravem pristopu in vodenju pa lahko pride daleč. Do konca? Dvomim, že boljše generacije so ostale praznih rok, Cruyffova je v Nemčiji 1974 klonila v finalu, Gullitova, na svetovno prvenstvo so prišli kot aktualni evropski prvaki, si je v Italiji 1990 privoščila fiasko. Tisti Rijkaardov pljunek v Vollerjev obraz, Nizozemska je proti Nemčiji izpadla že v osmini finala, je bil simbol velikih pričakovanj, razočaranja in nizozemske mentalitete, nekako v slogu sami sebi največji sovražnik. Prav neverjetno je, da so ob vseh odličnih nogometaših Nizozemci skoraj vedno ostali praznih rok na velikih tekmovanjih. Izjema je evropsko prvenstvo 1988. David Winner je nizozemsko nogometno zgodbo odlično opisal v svoji Brilliant Orange: The neurotic genius of Dutch football. Poznavajoč zgodbo, zgodovino in mentaliteto nizozemskega naroda in njegovega nogometa je dejansko težko prerokovati uspeh. Je pa to in priložnost in izziv za poslavljajočega se selektorja van Gaala. Trener, ki vedno izziva deljena mnenja, najpogostejši očitek njegovih kritikov je, da živi na stari slavi in preteklih uspehih še iz časov, ko je bil trener amsterdamskega Ajaxa, lahko z dostojnim nastopom reprezentance v Braziliji utiša kritike. Ne le domačih, v kontekstu prihoda na klop Manchester Uniteda tudi angleške in si vsaj na začetku kupi nekaj miru. Proti Špancem pa nam je s svojimi varovanci privoščil prijetno nogometno predstavo. Kolektivno? Ja, čeprav je Robben ostal zvest samemu sebi. Pri zadnjem golu je, pričakovano, zaključil sam. Ne bi on podal.

Ponoči je na vrsti nova klasika. Na eni strani Italija, štirikratni svetovni prvak, reprezentanca, ki je zaslovela po svojem obrambnem cinizmu in makiavelizmu. Danes igrajo drugače, italijanski catenaccio pa je ostal mit in stereotip. In da ne bo pomote, catenaccio ni italijanska iznajdba, Helenio Herrera je vedel marsikaj povedati na to temo, tudi to, da ne gre zgolj za branjenje. Na drugi strani pa imamo Anglijo, deželo nesrečnih junakov, ki ne vladajo več svetu, čeprav bi mu še vedno morali. Thirty years of hurt never stopped me dreaming. 30 let je danes že 48, sveto leto 1966 pa vedno dlje.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s