Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Long live the king

LONG LIVE THE KING

Svetovno nogometno prvenstvo in bedenje dolgo v noč. Kot da to ne bi bilo dovolj, so Los Angeles Kingsi v končnici lige NHL vztrajali do samega konca. Bedenje na bedenje torej. Ali pogledano z druge perspektive, morda pa to niti ni tako slabo, da sem se že pred mundialom utrdil in se navadil na neprespane noči in na nori ritem. Kakorkoli, v mestu angelov imajo nove NHL prvake, drugič v treh letih. Prvake, ki so se vztrajno vračali in se reševali iz prekleto zapletenih situacij. Začelo se je že v prvem krogu, ko so proti San Joseju zaostajali že 0-3 v zmagah, in se vrnili. Do finala so vse tri serije dobili v sedmi tekmi. Finale so sicer dobili prepričljivo, a tudi tu v prvih dveh tekmah zaostajali, viseli in vseeno niso izviseli. Zakaj? Ker so predobri, preveč kompletni, najbolje pokriti na vseh pozicijah in ker ne igra in odloča le prva peterka. Ravno širok izbor je na koncu odločil, Kingsi so bili preprosto manj utrujeni od Rangersov.

Pomemben člen NHL prvakov je Slovenec. Anže Kopitar je spet dokazal, zakaj je eden najboljših hokejistov najmočnejše lige. Ja, še drugič imamo NHL prvaka in to ni nekdo, ki je v svojem moštvu igral le epizodno vlogo, ki je v igro vstopal le občasno, da se vodilni igralci spočijejo. Ne, Anže je center prvega napada, najboljši strelec končnice po točkah in najboljši asistent. Mož, ki igra v obe smeri, ki ga Darryl Sutter uporablja tako v powerplayu kot v penalty killu, ki opravi tudi tisto delo, ki ga statistike ne zaznajo. Anže Kopitar je pomočnik kapetana, dvakratni osvajalec lige NHL, najboljši slovenski hokejist in edini slovenski športnik, ki ga lahko označimo za globalnega zvezdnika. Pisati romane na njegov račun je malce nesmiselno, njegove predstave so same po sebi dovolj zgovorne. Preprosto tu ni kaj dosti dodati. Po njegovi zaslugi bo pokal lorda Stanleya še drugič prišel v Slovenijo.

Pred dvema letoma, ko je s Kingsi prvič pokoril NHL konkurenco, ga je Društvo športnih novinarjev Slovenije izbralo za športnika leta, v letu olimpijskih iger. Z izbori je pač tako, da se z njimi strinjaš ali pa ne, prav posebne drame iz tega nisem delal nikoli. S tem izborom sem se brez razmišljanja strinjal, preprosto nisem imel pripomb. Se je pa takrat oglasil Iztok Čop. Da si Kopitar ne zasluži naziva športnika Slovenije za leto 2012, ker je Stanleyjev pokal osvojil z ameriškim moštvom. Ko bo enkrat nekaj osvojil s Slovenijo, takrat pa ni problema. Tisto leto na olimpijadi v Londonu je bil Kozmus srebrn v metu kladiva, bronasti so bili Rajmond Debevec in s Špikom tudi Čop, ki je razpredal nekaj o pomenu olimpijskih iger. V hokeju brez vsake odvečne razprave največ pomeni Stanleyjev pokal, več kot svetovni ali olimpijski naslov. To vam bo potrdil vsak hokejist in vsi tisti, ki imajo zlato olimpijsko medaljo, Stanleyjevega pokala pa ne, bi olimpijsko zlato brez razmišljanja zamenjali za hokejski sveti gral. Vsi tisti, ki zagovarjate olimpijsko medaljo kot tisto največje v svetu športa, pa dobro razmislite o eni stvari. Slovenski športniki, ki so osvajali olimpijske medalje v večinoma manj pomembnih športih, so večinoma osvajali medalje tudi na svetovnih in evropskih prvenstvih. So med najboljšimi v svoji disciplini, o tem ni dvoma. Za olimpijske medalje vedo vsi, zdaj pa se vprašajte, koliko veste o medaljah teh istih ljudi na svetovnih in evropskih prvenstvih. Malo oziroma nič. In še to, dostikrat poslušam komentarje, da nekateri športniki zaslužijo absolutno preveč, sploh v primerjavi z nekaterimi v marginalnih športih. Tu je zadeva preprosta. Ko si enkrat na trgu, velja zakon trga.

A največji Čopov problem v tisti zgodbi o Anžetu kot športniku Slovenije je bil v zagotavljanju sredstev zase in za svoj šport, torej veslanje. Najvišja kategorija v Sloveniji je kategorija športnika svetovnega razreda. V to kategorijo padejo vsi tisti, ki se na evropskih prvenstvih uvrstijo med najboljše štiri, na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah pa med najboljših osem. Na podlagi števila športnikov svetovnega razreda pa se pri nas delijo sredstva Fundacije za šport. Samir Handanović spada med najboljše svetovne vratarje, pa do tega dosežka z reprezentanco iz objektivnih razlogov ne more. In čeprav bi kdaj osvojil ligo prvakov, ne bo nikoli športnik svetovnega razreda. Zelo podobno je kazalo tudi Kopitarju. Pa se je letos z neverjetnim nastopom hokejske reprezentance na olimpijadi tudi to spremenilo. A Anže Kopitar bi bil tudi brez tega uradnega naziva športnik svetovnega razreda. Ker to je in je to bil, brez dvoma. Tudi letošnji izbor slovenskega športnika leta je v tem kontekstu brezpredmeten. Bo pa zagotovo spet nastal problem, če bo ta naziv dobil Anže. Spet se bodo oglasili razni Čopi in nas želeli prepričati, da je osvajanje lige NHL nepomembno v primerjavi z olimpijsko medaljo. Kaj kateri šport pomeni v svetu pa le to. Medtem, ko se marginalci borijo za drobiž, Kopitar v ligi NHL služi milijone.

Pod potegnjeno črto je Anže Kopitar najboljši slovenski športnik in naš edini globalni zvezdnik. Dva osvojena pokala lorda Stanleyja sta jasen in nedvoumen odgovor skeptikom. Globok priklon. Long live the king.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s