Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Problem celinskega ključa

PROBLEM CELINSKEGA KLJUČA

Prvi krog po skupinah je končan, drugi je in bo za nekatere že usoden. Brazilci iščejo napadalca, kdo bi si pred leti mislil, da bodo imeli gostitelji letošnjega prvenstva v obrambni vrsti več adutov kot v napadu. Brazilec Diego Costa je napadalec Španije. Visijo Portugalci, katere so Nemci brez posebnih naporov razbili, Elf je spet med kandidati za najvišja mesta. Prvaki? Ne bomo še o tem, ne po prvi tekmi. Niti ne bomo odpisali Argentine, ki razen zmage ni prepričala z ničimer. Visijo Urugvajci in Angleži, ki jutri obljubljajo neizprosen boj in eno poslastic drugega kola. Nekateri visijo, nekateri bodo seveda izviseli, eni so že. Španija se poslavlja, vključno s svojim Brazilcem v napadu, a kazenska ekspedicija mora še nekaj dni ostati na prizorišču in odigrati mučno tekmo z Avstralijo. Zaenkrat največje presenečenje prvenstva, precej mogoče je, da bo pri tem ostalo. A o Španiji po (ne)prespani noči. Zgodba si zasluži popolnoma svoj prostor. Zgodila pa se je tudi tekma, ki je zaenkrat brez konkurence najslabša na prvenstvu in verjetno bo pri tem tudi ostalo. Slabokrven remi brez golov na srečanju Irana in Nigerije. O tekmi bi bilo škoda izgubljati besede.

Predtekmovanje na evropskih prvenstvih postreže z več derbiji kot na svetovnih, koncentracija kakovosti je večja. Vsaj bila je, ker se zaključni turnir evropskega prvenstva širi z dosedanjih 16 na 24 reprezentanc, bo odstotek velikih tekem, velikih derbijev v predtekmovanju manjši. Svetovno prvenstvo kot zbor najboljših svetovnih reprezentanc. Dobesedno to gotovo ne drži. Celinski ključ, vsaka celinska konfederacija mora imeti predstavnika na prvenstvu. Po svoje je to v veliki meri razumljivo in dopustno, čeprav ravno omenjena tekma med Nigerijo in Iranom pod vprašaj postavlja trditev, da znajo danes vsi igrati nogomet. Včasih še vedno bolj floskula kot trditev. A ne bomo oporekali, tudi to je del svetovnega prvenstva. Je pa celinski ključ precej bolj sporen v nekem drugem primeru, ja, ko smo pri sojenju. Mimo sodnikov te dni ne more praktično nihče od mojih sogovornikov. Strinjam se, soditi bi morali najboljši. 9 sodnikov je iz Evrope, 4 iz Južne Amerike in Azije, 3 iz Afrike in Severne ter Srednje Amerike in Karibov, eden pa iz Oceanije. Sodijo res najboljši? Ne.

Sodniška fama se je začela že po uvodni tekmi. Prekršek za enajstmetrovko nad Fredom, ki ga ni bilo. Nadaljevalo se je z drugimi spornimi odločitvami. Teorije zarote? Mnogi bi potrdili. Moje mnenje o teorijah zarote verjetno poznate, prepuščam jih njihovim zagovornikom. Vem, ne živimo v idealnem in poštenem svetu, torej se ne slepim, da je v sodniškem primeru zagotovo vse čisto, a v kakršnekoli špekulacije se vseeno ne bom spuščal. Ne morem pa mimo dejstva, da je spornih odločitev preveč. In ostal bom pri problemu celinskega ključa v kontekstu krovne nogometne organizacije, katere del je tudi sodniška, predvsem pa njenega vrha. Spomnimo se, kako je Blatterjev veliki učitelj Havelange leta 1974 prišel na oblast. Predsednik je postal, ko je na kongresu premagal dotedanjega predsednika Angleža Sira Stanleya Rousa. Niti ni Havelange bil, niti ni Blatter predsednik, ker bi imel podporo v Evropi, torej med članicami UEFE, ključni glasovi za njuno dolgoletno vladavino so vedno prišli iz Azije in Afrike. Ne govorimo tu o klasičnem podkupovanju, do glasov se da priti tudi na drug način. Azijskim in predvsem Afriškim zvezam se iz naslova FIFE obljubi in podeli tako imenovana denarna sredstva za razvoj. Ko predsedniki nacionalnih zvez ta sredstva dobijo in posledično vsaj do neke mere poskrbijo, oziroma naj bi poskrbeli, za razvoj nogometa v svojih državah, obdržijo tudi svoj predsedniški stolček, ki seveda ponuja številne ugodnosti, torej razna potovanja na sestanke, kongrese in velika tekmovanja. Ne na lastne stroške, da ne bo pomote. Seveda se tu po potrebi pojavijo razne gospodične, ki zagotavljajo točno določene usluge, in gospodje, da ne bi imeli slabe vesti, slučajno pridejo še do raznih daril za svoje gospe, ki jih zvesto čakajo doma. Win win situacija za vse vpletene. Klasično podkupovanje? Morda ne, a še vedno, saj se ne slepimo, podkupovanje. Havelangov in Blatterjev modus operandi. Posledično je nekje v tej zgodbi, včasih niti kriva niti dolžna, je pač del sistema, tudi sodniška organizacija, obvelja celinski ključ, na svetovnih prvenstvih posledično ne sodijo najboljši sodniki in sojenje je, jasno, slabše, kot bi lahko bilo in kot bi moralo biti. Primerjajte sojenje na evropskih in svetovnih prvenstvih in vse vam bo jasno. Sojenje na evropskih je po pravilu boljše in spornih situacij je precej manj.

Upamo, da bodo vsaj od osmine finala naprej sodili najboljši. S kritikami sodnikov pa je navadno tako, da ves gnev na sodnike zlijejo tisti, ki tekmo izgubijo. Zmagovalci pričakovano samozavestno komentirajo, da so bili pač boljši, da je bilo sojenje dobro in četudi je bilo kaj spornega, ni bilo odločilno. Klasičen odziv zmagovalcev in poražencev na sojenje. Tako je bilo in bo. Jaz pa se moram ob petih zjutraj nekako odzvati na alarm, zdaj se bom pa trudil gledat sosede, če mi uspe. Ali bo pač TV gledala mene. Jutri pa obljubljeno o padcu španskega imperija.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s