Doktor TK

VAMOS A LA PLAYA

Spakiral bi in odšel. Pozabil bi na tisto nepomembno tekmo z Avstralijo, ker o ničemer več ne odloča, ker je popolnoma nepomembna. Odšel bi v Rio, se zazrl v vrh Corcovada, mimogrede okrcal Jezusa odrešenika, ker me je s soigralci prepustil na milost in nemilost Nizozemcem in Čilencem, in pozabil nekaj, čemur ljudje pravijo svetovno prvenstvo v nogometu. Predajal bi se čarom Copacabane in Ipaneme. Garota de Ipanema. bossa nova in samba. Nogomet? Bil bi svetovni in evropski prvak in imel bi cel kup najpomembnejših klubskih lovorik. Po tednu ali dveh bi se spravil na letalo in odletel proti Evropi. Tako seveda lahko razmišlja nekdo, ki neobremenjeno sedi pred ekranom in nemoteno spravlja svoje lahkotne misli na tipkovnico. Nisem španski reprezentant, nisem eden tistih, ki so v sredinem popoldnevu razvpitega Ria de Janeira (ne)aktivno sodelovali v koncu nekega obdobja. Na Maracanaju, enem najslavnejših nogometnih svetišč, se je končala šampionska zgodba, zgodba vredna spoštovanja. Končala se je tam, kjer so si vsi španski reprezentanti želeli, da se konča. Toda ne včeraj, marveč 25 dni pozneje, na dan finala.

Francija 2002, Italija 2010 in Španija 2014, tri svetovna prvenstva od zadnjih štirih, ko so se morali branilci naslova posloviti že po skupinskem delu. Le Brazilci so v Nemčiji 2006 kot aktualni prvaki zmogli do četrtfinala. Trije prvaki, tri zelo podobne zgodbe. Štiriletno obdobje med dvema prvenstvoma je v nogometu lahko dolga doba. Nogometaš pri 30 ali 32 letih je nekaj popolnoma drugega kot pri 26 ali 28. Proces staranja ne prizanaša, v vrhunskem športu še najmanj, ko se spredaj pojavi trojka, je vrhunec mimo. Xavi Hernandez 34, Xabi Alonso 33, Andres Iniesta 30. Izjemna zvezna vrsta je že pred tem prvenstvom doživela svoj vrhunec. To danes niso več nogometaši, ki so bili ključni v španskem pohodu na evropski in svetovni vrh. Posledično Španija ni več tisto, kar je bila. In nikoli več ne bo, ta generacija, da se razumemo. Nihče ni večen. Sestop s prestola je bil pričakovan. Ubraniti naslov svetovnega prvaka je, če pogledamo skozi zgodovino, precej utopičen cilj. V osemnajstih poizkusih je uspelo le dvema, zgodilo se je le dvakrat. Uspelo je Italiji leta 1938 in Braziliji 1962. Nazadnje torej pred 52 leti. Zakaj bi torej uspelo Špancem, mar ne bi bilo malce pretirano osvojiti štiri velike turnirje v nizu? V današnji konkurenci?

Brazilija naj bi bila labodji spev generacije. A za to ni bilo pogojev. Del Bosque, njegov kader in način igre so prebrana knjiga. Ne enkrat pač pa dvakrat, morda celo trikrat. Labodji spev se je zgodil pred dvema letoma, v Kijevu. Že takrat je postajalo jasno, da čas tej selekciji nogometašev ne prizanaša. Evropski prvaki so postali zgolj zato, ker so bili telesno bolje pripravljeni od konkurentov, sploh v zadnjih dveh tekmah. Portugalska je bila v polfinalu blizu. V devetdesetih minutah igre je bila celo bližje zmagi, a redni del se je končal z 0-0. V podaljšku je Portugalcev preprosto zmanjkalo, bolj ko se je podaljšek bližal koncu, bolj jih je zmanjkovalo. In če bi se omenjeni podaljšek igral še deset minut dlje, bi Španci verjetno dosegli ne enega pač pa dva gola. Napredovanje Špancev v finale po enajstmetrovkah je bilo logično in pričakovano. V finalu so Italijo razbili s 4-0. Realen rezultat? Sploh ne, Španija je bila boljša, a ne za štiri gole razlike, Italijani so bili preveč utrujeni za dostojen odpor. Ne pozabimo, da sta se reprezentanci pomerili v uvodni tekmi v skupini, končalo se je z 1-1. Takrat, ko so bili Italijani še sveži. Boljša telesna pripravljenost španskih reprezentantov je bila ključna, ne razlika v kakovosti. Telesna pripravljenost, ki je zameglila realno sliko in v Brazilijo pripeljala iste nosilce igre, tiste, ki naj bi še enkrat pokorili konkurenco. Napaka. Zmota. Prvih enajst je bilo praktično zacementiranih, ostali so bili zraven bolj ali manj zgolj iz razloga, da zapolnijo kvoto 23 nogometašev. Jasno, da niso mogli zgodbe obrniti v pravo smer. Del Bosque alternativ ni imel, zanašal se je na svojih bolj ali manj standardnih enajst.

Zgodba je končana, za Špance je najbolje, da se nova začne čim prej. Nekaterim se bo treba zahvaliti, tistim, ki bi se jim bilo treba že pred dvema letoma. Brez sentimentalnosti, tako je v vrhunskem športu, če želiš biti uspešen. Brez oporekanj, da se z legendami tako ne dela, legende morajo ostati v legendi in preteklosti. Čas je za tiste, ki so tokrat sedeli na klopi in izpolnjevali kvoto triindvajseterice ter seveda za tiste, ki so ostali doma, ker so morali igrati tisti, ki so igrali zaradi preteklih zaslug. In čas je za novega selektorja, zgodilo se je prvič, da lahko mirno rečem, da je Del Bosque storil preveč napak. Iskanje novega selektorja prepuščam Špancem, če ga ne morejo najti doma, naj se ozrejo v tujino. Kot bi se morali Angleži, a so se po Erikssonu in Capellu vrnili h koreninam in romantično ustoličili Hodgsona. Za še en debakel več. Ko to pišem, je že jasno, da je angleška zgodba, podobno kot španska, na tem prvenstvu končana. “Nesrečni” angleški junaki so na poti domov, problem je, da morajo v Braziliji ostati še nekaj mučnih dni in odigrati še eno, za njih nepomembno tekmo. Jaz bi odšel. Garota de Ipanema, bossa nova in samba. Nogomet? Ne bi se več obremenjeval, ker bi končno spoznal, da kot angleški reprezentant ne bom nikoli osvojil ničesar pomembnega. Čez teden ali dva bi poletel proti Londonu. Realno pa bom poletel proti tej isti tipkovnici, po kateri zdaj tolčem s prsti in obdelal novo nadaljevanje zgodbe z vedno istim naslovom in vedno isto temo: ponovni padec Albiona. Morda celo komu odprem oči. Morda…