ROY IN NJEGOVA RETORIKA
Anglija je nogometna velesila. To je stavek, ki ga precej ljudi še vedno prodaja kot dejstvo. In precej je takšnih, ki to še vedno kupijo. Najdejo se takšni, tudi teh ni tako malo, ki Angleže na velikih tekmovanjih še vedno uvrščajo med favorite za končno slavje. Če se na veliko tekmovanje sploh uvrstijo. Tudi to se je v še ne tako oddaljeni preteklosti dogajalo. Zadnji primer je evropsko prvenstvo 2008, saj se spomnite tistega hrvaškega poniževanja Angležev v njihovem nogometnem svetišču. Hrvaška ni potrebovala točk, Anglija je potrebovala točko, končalo pa se je z zmago Hrvaške. Anglija nogometna velesila? Po katerem kriteriju? Brazilija je nogometna velesila, petkratni svetovni prvak. Kot so velesile Nemčija, Italija in Argentina, sem po zadnjih uspešnih letih lahko uvrstimo tudi Španijo. Potem se zgodba o velesilah konča. Govorimo o dejansko najuspešnejših svetovnih reprezentancah. Brazilija ima torej pet naslovov svetovnega prvaka in osem zmag na Copa America, Argentina je dvakratni svetovni prvak in štirinajstkrat osvajalec Cope America. Nemčija je trikratni svetovni in trikratni evropski prvak, Italija je štirim naslovom svetovnega prvaka dodala še en evropski naslov. Španija ima tri evropske in en svetovni naslov. In potem imamo tu Anglijo z enim naslovom svetovnega prvaka svetega leta 1966 doma. In to je bolj ali manj vse. Razen če dodamo še polfinale svetovnega prvenstva 1990 in polfinale evropskega prvenstva 1996 doma. Takrat je bila skomponirana tista znamenita Three Lions. Three lions on the shirt, Jules Rimet still gleaming, thirty years of hurt, never stopped me dreaming. Čez dve leti v času evropskega prvenstva v Franciji bo fifty years of hurt, oni pa bodo najbrž še vedno sanjali. Besedilo je bilo za svetovno prvenstvo 1998 prirejeno. Poznavajoč vse obupne angleške poizkuse ponoviti 1966 so nekateri verzi prav zabavni. We still believe. Tears for heroes dressed in grey. Heroes the shirts, everybodies gleaming, no more years of hurt, no more need for dreaming. We were weak, but we’ve grown and now I see us ready for war. Football’s coming home? Ne, na vsakem prvenstvu je bolj aktualna England’s going home. Anglijo dodati zgoraj omenjenim velesilam? Ne, če bi že koga moral, bi se prej odločil za Urugvaj, ki je dvakratni svetovni prvak in s petnajstimi naslovi južnoameriškega prvaka rekorder Cope America, ja, pred Brazilijo in Argentino, in za Francijo, ki ima dva evropska in en svetovni naslov.
Ob zgoraj naštetih dejstvih me ne more nihče prepričati, da je Anglija nogometna velesila. In ni. Da med ljudmi vlada prepričanje o Angliji kot velesili, obstajata dva razloga. Eden je iz zgodovine in eden iz današnjih dni. Zgodovinski je Anglija kot domovina nogometa, današnji pa status Premiershipa kot vodilne nogometne lige na planetu. Pojdimo najprej v zgodovino. Nihče ne more Angležem vzeti statusa izumiteljev nogometa. Zato so dimenzije gola 732 x 244 cm, torej 32 x 8 čevljev. Najlepšo igro so potem odnesli v svet in jo predstavili drugim narodom. V Italiji in Španiji še danes trenerju pravijo Mister. Z leti so znali nogomet igrati tudi drugod, problem je bil, da se izumitelji tega niso zavedali, prvih treh predvojnih svetovnih prvenstev se sploh niso udeležili. Ko so leta 1950 prišli v Brazilijo na prvi povojni mundial, jih je z vedrom mrzle vode polil Joe Gaetjens, pomivalec posode v eni od restavracij na Manhattanu. Mož nemško-haitijskih korenin, ki sploh ni imel ameriškega državljanstva, je zabil gol Angležem za poraz 0-1. Ja, ZDA, dežela ameriškega nogometa in baseballa je premagala samooklicano velesilo. 25. novembra 1953 je bil Wembley priča madžarski učni uri. Lahka konjenica s Puskasem, Cziborjem, Kocsisem in Hidegkutijem je razbila izumitelje. Anglija 3, Madžarska 6. Vzorec se je skozi zgodovino ponavljal, Angležev in njihovih navijačev očitno nič ne izuči. Sir Alf Ramsey, edini angleški selektor, ki mu je, ne pozabimo, da na domačem mundialu, uspelo oditi do konca, je po izpadu v četrfinalu prvenstva 1970 proti takratni Zahodni Nemčiji osuplo povedal: “Zdaj se moramo ozreti na naslednje svetovno prvenstvo v Nemčiji, kjer so naše možnosti za zmago zelo dobre.” Anglija se v Nemčijo ni kvalificirala, niti ni videla naslednjega svetovnega prvenstva v Argentini. Johnny Haynes po izpadu na Švedskem 1958: “V Angliji vsak misli, da imamo od Boga dano pravico, da osvojimo svetovno prvenstvo.” Kot domovina nogometa, jasno. A prav ima sociolog Stephen Wagg: “Dejansko je Anglija dežela kot mnoge druge in angleška nogometna reprezentanca je reprezentanca kot mnoge druge.”
Premiership, najboljša in najbolj zanimiva liga. Premiership ni Gordon Albion. Premiership je mednarodna liga. In najmočnejša zaradi izjemnih tujih nogometašev in trenerjev. Angleški trener v najboljših angleških klubih je redkost in ogrožena vrsta, enako vratar. Angleški vratarji so sploh tema za posebno razpravo. Zanimivo, da angleški nogometaši v svojih klubih igrajo bolje kot v reprezentanci. Razlog? S klopi jih vodi tuji trener in ob njih igrajo vrhunski tuji nogometaši. Kaj to pomeni? Da Anglija še vedno potrebuje tuje znanje. Vem, sliši se paradoksalno, da bi moral nekdo drug učiti izumitelje. Težko bodo vsem argumentom navkljub Angleži priznali, da so jih z leti mnogi prehiteli. Zakaj so afriške reprezentance boljše, kot so bile pred leti? Ker imajo tuje selektorje in ker imajo afriški nogometaši možnost igrati v Evropi in se učiti od boljših. Ali pa spomnite se Južne Koreje in Avstralije pod Hiddinkom in Grčije pod Rehhaglom. Tuji nogometaši in trenerji v Angliji v nasprotju s splošnim prepričanjem niso problem. So še kako dobrodošli, da dolga leta izolirano nacijo naučijo igrati sodoben nogomet. Ja, izolirano v razmišljanju in izolirano od osrednje celinske Evrope, govorimo o Nemčiji, Italiji, Nizozemski in Franciji, kjer se je leta igral najboljši nogomet. Se spomnite Jugoslavije? Reprezentanca, ki se sploh ni redno uvrščala na velika tekmovanja, je mislila, da je dobra. Pa ni bila, ker je bila v tistem političnem sistemu preveč izolirana. Starostna meja za odhod v tujino je bila 28 let, tujih trenerjev in igralcev pa v jugoslovanski ligi ni bilo. Za absorbiranje česarkoli novega skoraj ni bilo možnosti. Tudi Španija je bila pod Francom izolirana. Ko je režim padel in se je Španija za tujce odprla, je trajalo še dobrih 30 let, da je reprezentanca prišla do izjemnega niza lovorik v letih 2008 do 2012. Zato je jasno, da Anglija še vedno potrebuje tuje selektorje. Zato je bila odločitev o angažiranju Erikssona pravilna. Takrat je Daily Mail, pričakovano, izrazil obžalovanje: “Mati nogometa, rojstni kraj največje igre, je dokončno odšla iz zibelke v sramoto.” Sramoto so rešili, ko so po Erikssonu ustoličili Steva McClarna, ki je bil avtor angleške neuvrstitve na evropsko prvenstvo 2008. Prišel je Capello, ki je odstopil zaradi Johna Terryja. FA, angleška nogometna zveza mu je odvzela kapetanski trak, Capello pa je prevelik, da bi nekdo drug sprejemal odločitve v njegovem moštvu. Čas je bil za izbiro novega selektorja, tujec bi bil logična izbira, vendar…
Pa smo prišli do junaka iz naslova. Roy Hodgson, človek, ki ne bi smel nikogar prepričati, spomnite se ga kot trenerja Liverpoola, raje si ne predstavljam, koliko živcev je požrl Anfieldovemu Kopu, je dobil zaupanje FA. Ne vem, koga je prepričal. Če koga je, mu je danes najbrž žal. Četrfinale zadnjega evropskega prvenstva je bil skrajni domet, danes je Anglija po zgolj dveh tekmah mundiala over and out. Bil je trener Liverpoola, danes tam delo trenerja opravlja Brendan Rodgers, mlad trener svežih idej in pristopov. Poglejte si igro Liverpoolovih nogometašev pod Rodgersom in v reprezentanci pod Hodgsonom. Verjetno vam je vse jasno. Pričakovati Angleže v vsaj polfinalu bi bilo pretirano, a že po dveh tekmah ostati brez vseh možnosti za napredovanje iz skupine je preveč. Ponujen odstop bi bil moralno dejanje, nepreklicen odstop pa dejanje moža, ki se jasno zaveda svojih napak, odgovornosti in dejstva, da ni pravi človek za funkcijo, ki jo opravlja. A Roy ne bo odstopil. Ni mi jasno, res mi ni. A še precej bolj nejasno in absurdno je, da ga podpira FA in naj bi ostal selektor še dve leti. Se bom vzdržal nadaljnjih komentarjev, ne morem, ne znam pojasniti. Morda sem naslov izbral malce neposrečeno, morda bi moral naslov formulirati drugače, recimo Roy in njegov velik gobec. Ja, neprepričljivi trener, ki je po pomoti postal selektor Anglije, se je od nikogar pozvan in z ničimer izzvan spravil na Luisa Suareza. Več kot dovolj priložnosti je imel, da enega najboljših napadalcev na svetu v živo vidi na delu. In ga je. Potem ti pa izjavi, da ni nogometaš svetovnega razreda in da mora še veliko pokazati in dokazati. Luis se ni pustil prositi, da mu pokaže in dokaže, kdo dejansko je world class in kdo ni. Odgovoril mu je tam, kjer najbolje zna. Na igrišču, igrišče pač ne laže. Z dvema goloma je Royu ne le zaprl, pač pa razbil gobec in njegov Albion poslal domov. Upam, da po vsem, kar sem vam pojasnil in razjasnil, angleški navijači ne boste preveč razočarani, ko se bo Anglija čez dve leti v Franciji na Euru še enkrat več poslovila prej, kot bi upali in si želeli. Za Hodgsona pa iskreno upam in si želim, da bo imel world class polet iz Brazilije v London. Če že ni trener za top flight.