Doktor TK

DAN PO PRAZNIKU

Minil je še en praznik, danes je nov dan. Takrat so bile menda dovoljene sanje. Morda pa res. Po 23 letih je evforija mimo. Zaradi časovne distance in zaradi drugih, bolj praktičnih razlogov. Ker ni razloga za praznovanje. Nikoli nisem izobešal zastav na dan državnosti, verjetno jih nikoli ne bom. Niti nisem praznoval. Nisem se branil prostega dne in verjetno se ga nikoli ne bom. Praznovanja so si bila vsa leta bolj ali manj podobna. Praznovali so, govorili so, se pojavljali na prireditvah, polagali vence. To je bila domena tistih, ki so stvari morali delati zaradi funkcije, lastne promocije in samooklicanih zaslug za samostojnost. Da ne pretiravamo, bili smo priča klasičnim ceremonijam. 25. junij pri nas nikoli ne bo niti približno podoben ameriškemu 4. juliju. A kdo bi se z evforičnimi Ameri. Mi niti nimamo pretiranega razloga za praznovanje. Ideja o novi Švici, ki so nam jo takrat tako vztrajno vsiljevali, je z leti postala floskula, mrtva črka na papirju in konec koncev tudi farsa. Slovenija nova Švica? Ne me jebat!

Zgodba dneva državnosti je bila do pred dveh let ustaljena rutina. In potem se je vse spremenilo. Na oblasti so bili revanšisti, sodrga, ki je aktualne zadeve trivializirala, jih praktično pozabila in zavrgla. Naenkrat so za sedanjost in prihodnost postale pomembne popolnoma druge stvari, stvari, ki so se zgodile tam nekje okrog 70 let nazaj. So pozabili, da nas takrat ni bilo? So pozabili, da takrat tudi večine njih ni bilo? Je pač tako, da če zgodovine nisi sposoben pisati, jo poizkušaš prirejati. Saj se spomnite osrednje proslave pred dvema letoma. Proslava, ki ni bila nič drugega kot farsa, za piko na i je manjkala le še parada v slogu Hitlerjugenda. In Kuntnerjev nastop. Človek si sprevrženo predstavlja umetniško svobodo. In rdeča zvezda…

Rdeča zvezda. Uzurpacija slovenske osamosvojitve. Imamo samozvano Društvo za vrednote slovenske osamosvojitve. Včeraj jih ni bilo zraven, ker so na osrednji proslavi sodelovali tudi tisti, ki jim je simbol rdeča zvezda. Skrajno desničarska zalega se je na slavnostni seji državnega zbora naslikala v majicah, ki izraža podporo pravnomočno obsojenemu kriminalcu, švercerju orožja in trgovcu s smrtjo. Svojo proslavo so imeli na Polževem, kot slavnostnega govornika so napovedovali, uganite, ravno omenjenega kljukca, ki svoje dni preživlja na Dobu. Je potrebno kaj dodati glede scen zadnjega petka? Škoda pretirano izgubljati besede, cirkusanti so povedali vse. Le kdo je Urški napisal govor? Morda Tomaž Majer. In moralni teolog s svojo molitvijo. Je pozabil, da jim tudi molitev več ne pomaga? Kdo bi se z njimi.

Oh ja, razumi, kdor more. Sam se niti ne trudim razumeti, nima smisla, škoda mojega časa. Realno, jebe se meni za politični križ iz za politično zvezdo. Ne utrujajte mi s polarizacijo, še manj z zgodovino. Pa imam rad zgodovino, da ne bo pomote, a zgodovina zadnjih sedemdesetih let, ki mi jo slikajo na svoj sprevržen način, me preprosto ne zanima. A kako nekatere prepričati, da živim tukaj in zdaj? Očitno pretežka naloga. Posiljevanje s svojimi dejstvi v imenu katarze? Ne, za to se bom brez težav zahvalil. 23 let samostojnosti? Preveč tega se je nabralo. Udeležba na volitvah je edina solucija in zame edina realna opcija. Čas je, da se jih znebimo, teh naših tako imenovanih etabliranih politikov. Vem, vse preveč je tistih, ki jih bodo še enkrat več volili, nekaterih pač nič ne izuči. Niti nočem poslušati tistih, ki so polni kritike, na volitvah pa jih ne bo. Narod naj sodi, upam, da bo res tako, nisem pa ravno prepričan.

Za konec še to. V soboto me je nekdo želel imeti za žrtev politične agitacije. Z neznane telefonske številke sem dobil sporočilo, da naj ne volim strank: Solidarnost, SD, Združena levica, Stranka Mira Cerarja, Šoltes z Verjamem, Zavezništvo AB, PS in DL. Da so isto sranje, samo drugo pakovanje in lažnjivi dreki. In še naročeno mi je bilo, naj posredujem naprej. Posredoval seveda nisem, ker omenjenemu agitpropu nisem nasedel. Sem pa tvegal nekaj centov svojega prisluženega denarja za odgovor. Saj ne pričakujete, da sem bil diplomatski, moj odgovor je bil jasen: “Koga podpiram in volim, je izključno moja odločitev. Fuck off, bagra desničarska zahojena. Na Dob jokat in molit za plešastega kriminalca.” Ostro? Ne, vsak mora dobiti svoje in nič drugega. Konec koncev je bil moj odgovor prijazen.