Doktor TK

POLOVICA SE JE POSLOVILA, ZAČENJA SE NOVA ZGODBA

Hrvaška gre domov, oziroma je zdaj že doma. Odmevi in reakcije so bili precej privoščljivi in pričakovani. Kot vedno, brez obremenjevanja s sosedi očitno ne gre. Pretiravanje, če vas zanima moje mnenje. Minila so leta, ko sem temu posvečal preveč svoje pozornosti. Evforija je splahnela, pretirana samozavest se jim je razbila na glavi. Razlog za slavje? No ja, nas ni bilo niti zraven. Ergo? Prekletstvo majhnega naroda, ki je omejen na slučajne uvrstitve na velika prvenstva. Zato je jasno, da si vsak izbere svojega favorita in seveda tistega ali tiste, za katere si vsak želi, da čim prej izpadejo. Izbor, prvi in drugi, pade na velike reprezentance. Eni izpade velikih objokujejo, spet drugi se jih neizmerno veselijo. Splošni konsenz pa je, da se podpira manjše reprezentance, ki skrbijo za presenečenja in so večini simpatične. Problem pri teh istih spremljevalcih nastane, ko se začnejo izločilni boji. Če osmina finala večini še ni problematična, je nezadovoljstvo vse večje, ko se turnir bliža koncu. Osmina finala ne premore ene same klasike, v četrtfinalu se lahko zgodi obračun Nemčije in Francije, obračune velikanov lahko pričakujemo šele v polfinalu. V polfinalu? Ne bi si upal trditi. Morda se bo zgodilo tisto, kar smo že doživeli. Ko so se v polfinale uvrstile reprezentance, ki so v sklepnih bojih izgubile na simpatičnosti na račun pomanjkanja tistih res največjih dvobojev. Spomnite se Poljske, Bolgarije, Švedske, Južne Koreje, Turčije in tudi Hrvaške. Mimogrede, tisti, ki Angleže še vedno uvrščate med velesile, podatek je zanimiv. Po za Angleže svetem letu 1966, so zgoraj omenjene reprezentance prišle tako blizu osvojitve naslova kot Anglija. Ja, do polfinala. Kar pa morda sploh ni slabo, spotakniti se v finalu res ne izgleda. Kot je nekoč rekel Jerry Seinfeld: “Le kdo si želi biti največji poraženec?”

Ustavimo se še malo pri tistih, ki so morali domov. Hrvaška in BiH. Na Balkanu nič novega. Stvari so za časa bivše skupne države potekale enako. Velika, pretirana evforija na začetku, ki se je še stopnjevala po morebitni dobri predstavi, in padec na realna tla. Evforijo zamenja razočaranje in posledično kritiziranje. Grešnega kozla se vedno najde, ali so to igralci, ali je to selektor. Če pa to niso naši, so to sodniki. Izpad Anglije ni presenetljiv, izpad Italije je presenetljiv in izpad Španije več kot le presenetljiv. Trije bivši svetovni prvaki iz Evrope so se poslovili. Azija ostaja brez reprezentance na prvenstvu. Pričakovano. Afričani? Napovedi, da bo afriška reprezentanca kmalu postala svetovni prvak, ostajajo brez realne osnove. Morda nekoč v prihodnosti, kdaj, ne vem, zaenkrat nič ne kaže. Alžirija in Nigerija sta ubranili afriško čast, a še enkrat več se je pokazalo, da države podsaharske Afrike ne zmorejo nastopati v kontinuiteti. Primer Gane? To se večini drugih reprezentanc ne dogaja. Zaostanek Afričanov v ekonomiji se kaže tudi v nogometu. Portugalska z Ronaldom? Preostala reprezentanca ni Ronaldo, po izjemni sezoni in osvojeni ligi prvakov pa je zmanjkalo moči za še en vrhunec. Capella čaka še veliko dela, da bo z Rusijo na domačem prvenstvu čez štiri leta dostojno nastopil. Če bo seveda sploh ostal selektor. Nekateri se bodo poslovili. O Hodgsonu sem že, on se ne namerava posloviti. Tudi Niko Kovač naj bi ostal. Kdo bi razumel. Je izločitev povprečne Islandije v dodatnih kvalifikacijah razlog, ki je prepričal? Ne. Cesare Prandelli je odstopil. A Prandelli je gospod in mož ćasti, Kovač pa igralec, ki misli, da je glavni na odru.

Prvenstvo gre naprej, prihajajo tekme, ki odločajo. Posledično se veča zanimivost in dramatičnost. Ne bom napovedoval, preveč nehvaležno je. Dejstvo je, da sta Brazilija in Argentina vsaka na svoji strani finalne enačbe. Morda ostanemo pri tradiciji in bo naslov še enkrat več ostal na ameriški celini. Vsekakor imajo Američani, pa naj gre za tiste iz Južne, Srednje ali Severne Amerike, boljše adute v boju za naslov. Afričanov že v četrtfinalu ne pričakujem. A odpisati Evropejce bi bilo preveč pogumno. Konec koncev me do zdaj še nihče ni prepričal v tolikšni meri, da bi ga proglasil za glavnega favorita za naslov. Največji zmagovalci so Argentinci, ki so ob treh neprepričljivih predstavah osvojili maksimalnih 9 točk. Brazilce do morebitnega polfinala in obračuna z nekom iz Evrope, Francija ali Nemčija, čakata dve peklenski južnoameriški preizkušnji. Kolumbija upravičuje status reprezentance, ki lahko iz ozadja poseže zelo visoko. Vsekakor moj favorit na jutrišnjem srečanju z Urugvajem. Belgija, druga reprezentanca iz ozadja, bi lahko imela težave že z ZDA. Ne podcenjujte ljubiteljev baseballa in ameriškega nogometa. Nizozemska? Poznavajoč njihovo mentaliteto se bom vzdržal napovedi. Pri njih človek res ne ve, kaj naj pričakuje. Vsekakor se nam obetajo novi užitki in prav zanima me, kdo ali kaj me bo najprej spravil k pisanju. Kolumbija je po mojem skromnem mnenju vsekakor potencialna zgodba.