Doktor TK

NOGOMET RIŠE JASNO SLIKO

Nogomet je vsej svoji kompleksnosti navkljub v svojem bistvu preprost. Na vsako vprašanje lahko odgovorimo. Če do odgovora ne pridemo sami, nam ga ponudi najlepša igra. Prej ali slej. Obračun Nemčije v osmini finala z Alžirijo in prihajajoči četrtfinale s Francijo je v meni zbudil razmišljanje. O zanimivem stereotipu, ki ostaja zgolj stereotip in nič drugega. Saj poznate tisto, ko vas razni sogovorniki z vso vehemenco človeškega duha in z vso samozavestjo na obrazu podučijo, da Nemci igrajo do konca. Sploh če Elf odloči tekmo v zadnjih minutah. Jebeni stereotip. Dejstvo? Nikakor. Ko tekmo z golom v zadnjih minutah odločijo Italijani, so ti isti pametni s klasičnim stavkom, da so se Makaronarji spet izvlekli, da je šlo le in samo za srečo. Kontradikcija v vsej svoji popolnosti. V polfinalu svetovnega prvenstva 2006, ki ga je gostila Nemčija, je gostiteljica padla v polfinalu proti Italiji. Grosso in Del Piero sta zadela v predzadnji in zadnji minuti podaljška. Hm, so se Italijani spet izvlekli? Mnogi bi se bili pod to pripravljeni podpisati. Če bi bilo obratno, bi seveda spet poslušali o nemški vztrajnosti. In če bi tista o italijanski sreči obveljala, bi se bilo smiselno vprašati, kam se je izgubila nemška vztrajnost. Italijani so potem odšli do konca, dosegli 12 golov, ki jih je doseglo 10 nogometašev, in prvenstvo končali brez poraza. Pred štirimi leti so Španci osvojili naslov, izgubili prvo tekmo, dosegli 8 golov, pod katere so se podpisali le trije, in vse štiri tekme od osmine finala do finala dobili z 1-0. Slišal sem hvalospeve o španski demonstraciji moči in superiornosti. Štiri leta prej se je veliko govorilo o italijanski sreči. Le kdo bi se z vami, cenjeni veleumi. Dejstvo je, da na svetovnih prvenstvih, sploh v izločilnih bojih, večina golov pade v drugem polčasu. Razlaga je preprosta. Utrujenost je večja, koncentracija pada, število napak je večje. Zato relativno velik odstotek golov v zadnjih minutah tekem, naj gre za drugi polčas ali podaljšek. S srečo ima vse skupaj zelo malo opraviti.

Vrnimo se k Nemčiji in k še eni pregovorni. K pregovorni nemški poštenosti. Ob spominu na najbolj temno obdobje nemške zgodovine in ob zavedanju sedanjih nemških neoliberalističnih metod, so Nemci med zadnjimi, ki bi lahko o čemerkoli moralizirali drugim narodom. A da ne zaidemo, se vrnimo v nogometne vode in na svetovno prvenstvo v Španiji 1982. Najprej na zadnjo tekmo zadnjega kroga skupine B med Nemčijo in Avstrijo. Končalo se je z zmago Nemcev 1-0, z zmago z golom razlike, z izidom, ki je v nadaljnje tekmovanje vodil oboje. Gol je padel že v deseti minuti, preostalih 80 so se eni in drugi le še gledali in čakali konec. Alžirija se je na račun avstrijsko-nemškega pakta o nenapadanju morala posloviti od prvenstva. Na tekmi je bil francoski selektor Michel Hidalgo, ki je prišel spremljat potencialnega nasprotnika v drugem delu prvenstva. Po tekmi je povedal, da bi bilo treba obe reprezentanci predlagati za Nobelovo nagrado za mir. Francija je v drugem delu prvenstva med drugim premagala Avstrijo z 1-0 in se uvrstila v polfinale z Nemčijo. Bil je to prvi obračun na svetovnih prvenstvih, ki je pripeljal do streljanja enajstmetrovk. Napredovali so Nemci. Večer je ponudil dramo in tekmo preobratov. 1-1 po rednem delu, vodstvo Francije 3-1 v prvem podaljšku in nemško izenačenje na 3-3. Kaj je najbolj zaznamovalo srečanje? Poteza Nemca. Poteza nemškega vratarja Haralda Tonija Schumacherja. Ni šlo za kakšno čudežno obrambo pač pa za nalet na francoskega branilca Patricka Battistona. Sicer strela niti ni poskušal ubraniti, šlo je za neposreden nalet na Battistona, ki so ga z igrišča odnesli nezavestnega. Začuda Charles Corver, nizozemski sodnik, sploh ni dosodil prekrška, torej tudi ne rdečega kartona. Schumacher ni prišel niti blizu, da bi videl, kako je s francoskim branilcem. Anketa nekega francoskega časopisa je spraševala, kdo je najmanj priljubljen Nemec v Franciji. Schumacher je opravil tudi s Hitlerjem. Toliko o nemški poštenosti. Krivico so vsaj za silo v finalu popravili Italijani, ki so Nemce gladko odpravili s 3-1. Zanimivo, vsi štirje goli so padli v drugem polčasu.

Vrnimo se v sedanjost. Na prvenstvo, ki je do sedaj navdušilo. Obet za zadnjih sedem tekem je odličen, tekmo za tretje mesto bomo v tem kontekstu izpustili, ker ne odloča o ničemer. Poznam samo en narod, ki se je tretjega mesta veselil. Saj veste, o katerem narodu govorim. Realno je tretje mesto le slaba tolažba, slavje tega dosežka pa v domeni patetike. Dva dneva odmora bosta dovolj. Neobremenjeno spremljanje prvenstva ima svoje čare in svoje prednosti. Slovenske reprezentance ni na prvenstvu, le zakaj bi bil človek obremenjen. Srečujem samooklicane navijače drugih reprezentanc, a jih ne jemljem resno. Poznam le enega človeka v tej državi, ki za reprezentanco, ki ni slovenska, ki ni njegova, navija na ravni pogojnega fanatizma. Vse ostalo z navijaštvom nima opraviti nič. Hornbyjevega modela pač ni in ga niti ne more biti. Zanimivo, precej je takšnih, ki ne navijajo le za eno reprezentanco, pregovorno imajo v ognju več želez. Samozvani navijači, ne boste me prepričali. Se pa ob robu velikih nogometnih turnirjev pojavlja še en vzorec, ki se skozi leta ne spreminja. Obremenjenost lepega odstotka ljudi. Obremenjenost z določenimi reprezentancami in določenimi nogometaši, predvsem z najboljšimi. Jasno, da so obremenjeni z njimi. Ker so veliki nogometni zvezdniki vse tisto, kar obremenjeni spremljevalci nogometa niso. So dobri, lepi, bogati, slavni, izjemni, uspešni. Slab, neizviren in neučinkovit način zdravljenja kompleksov.

“Dios Santo, viva el futbol,” je v radijskem prenosu izrekel Victor Hugo Morales. Ob največjem trenutku v zgodovini svetovnih prvenstev, ko je nogometni genij Maradona v Ciudad de Mexicu serijsko nanizal Angleže vključno z vratarjem Shiltonom in zabil nepozaben gol. Vicor Hugo je imel prav. Naj živi nogomet. Ne bom prezahteven in ne bom zahteval magičnega trenutka v slogu Diega Armanda, preprosto vem, da je neponovljiv. A še vedno bom užival. Le nekaj mi ni jasno. Kdo bo svetovni prvak. Odgovora nisem poznal pred prvenstvom, zdaj mi je vse skupaj še precej manj jasno. Nogomet je vsej svoji kompleksnosti navkljub v svojem bistvu tako preprost, da nas včasih pusti brez odgovora. Sicer pa, zakaj bi bil obremenjen. Ko sami ostanemo brez odgovora, nam nogomet odgovori sam.