Doktor TK

MANE IN PELE

Manuel Francisco dos Santos in Edson Arantes do Nascimento. Garrincha in Pele. Dva velikana brazilskega nogometa. Ko sta skupaj zaigrala za Selecao, Brazilija ni izgubila tekme. Niti ene same samcate tekme. Pele je največji, je splošni konsenz. Starejši brazilski ljubitelji nogometa se v veliki večini ne strinjajo, da je bil kralj Pele, edini pravi kralj je bil Garrincha. Mož s krivimima nogama, za nameček je bila ena krajša za 6 centimetrov. Nepoboljšljivi dribler, ja, imel je srečo, da je nogomet igral v časih, ko je bil nogomet še v domeni romantike. Težko ju ocenjujem, ker ne enega ne drugega nisem videl igrati. Sem pa prebral Pelejevo avtobiografijo in Manejevo biografijo. Za bralca ni primerjave, niti bralec nima izbire. Pelejevo življenje je vsej njegovi nogometni genialnosti navkljub dolgočasno, posledično tudi njegova avtobiografija. Nasprotno je biografija Garrinche, podnaslov Triumf in tragedija pozabljenega brazilskega nogometnega heroja, izpod peresa Ruyja Castra, knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak pravi ljubitelj nogometa. To je nogomet in življenje brez taktičnih shem in brez vsega nepotrebnega balasta. Mane Garrincha in Elza Soares. Pristna ljubezen. Samba in nogomet. Pristna Brazilija. Peleja še danes videvate na svetovnih prvenstvih v različnih vlogah, Maneja ne morete. 50 let ni dočakal. Epitaf na njegovem nagrobniku je preprost: “Tu v miru počiva tisti, ki je bil veselje ljudstva.” Mane Garrincha. Alegria de povo. Mane Garrincha. Veselje ljudstva.

V soboto sem gledal prvo tekmo osmine finala. Brazilija proti Čilu. Površno rečeno sem bil neobremenjen in neopredeljen. Težko rečem, da sem gledal vrhunsko nogometno predstavo. Sicer pa zakaj bi se s tem obremenjeval. Vsaka tekma izločilnih bojev ima svoj čar. Že zaradi tega, ker nekdo napreduje in mora posledično nekdo odpasti. Zakaj sploh zahtevati vrhunskost. Sproščen ogled je bil dolgo le sproščen ogled. A bolj ko se je tekma bližala koncu, bolj se je v meni porajalo vprašanje. Dilema. Okrog sebe sem poslušal in čutil naklonjenost Čilencem. Pričakovan odziv. Postavljanje na stran underdoga. Kar so Čilenci ne glede na vse tudi bili. Zanimivo, nikoli nisem simpatiziral z Brazilci, vedno sem jim priznaval vse, kar so v nogometu, a da bi z njimi delil veselje in žalost. Ne, nikoli. V soboto, ko se je drugi polčas bližal koncu, se je v meni zbudilo vprašanje, ki je terjalo odgovor, pa si vseeno nisem drznil odgovoriti. Čeprav mi je bilo že takrat vse jasno. In še bolj mi je bilo jasno v zadnjih minutah podaljška. Nekaj v meni je reklo, da mora Brazilija ostati v igri za naslov prvaka. Če bi bilo prvenstvo kjerkoli drugje, o tem ne bi razmišljal, a tokrat sem. In po brazilski uvrstitvi v četrtfinale sem si globoko oddahnil. Preprosto si nisem znal predstavljati zadnjih osmih tekem brez domačinov, nikakor ne.

Ne bom trdil, da Brazilci ne bodo odšli do konca, konec koncev nihče od četrtfinalistov ne odstopa v tolikšni meri, da bi ga proglasil za favorita za končno slavje, a vse bolj se mi zdi, da morda duhovi Maracanaza po 64 letih ne bodo pokopani. Do konca je treba iti še čez tri vrhunske reprezentance. Prva brazilska ovira je Kolumbija. James Rodriguez je nogometaš, za katerega bi današnja Brazilija plačala z zlatom. Uh, kje so napadalci, kot so bili Romario, Ronaldo in Bebeto. Kje so vezisti, kot so bili Zico, Socrates, Eder in Falcao. Ali pa Kaka, Ronaldinho in Rivaldo. Kot bi za Brazilijo domači mundial prišel ob nepravem času. Kot je, saj se spomnite, domače evropsko prvenstvo v košarki k nam prišlo prepozno. Nam se je v četrtfinalu zgodila Francija s Tonyjem Parkerjem, Brazilcem se lahko zgodi Kolumbija s Jamesom Rodriguezom. Brez podcenjevanja preostalih četrtfinalnih obračunov, vrhunec se bo začel ob 17. uri po lokalnem času. Odgovor na vprašanje, kdo lahko odigra vlogo Alcidesa Ghiggie, se ponuja sam po sebi. Bolj nejasen odgovor ponuja vprašanje, kdo naj bi bila Pele in Garrincha. Ali le eden od teh dveh. Saj veste, edini pravi kralj je bil Garrincha. Alegria de povo.