Doktor TK

ANATOMIJA NEKEGA NEUSPEHA

Duhovi Maracanaza so pokopani. Ne na način, na kakršnega so si želeli domačini, a vendar pokopani. Dva poraza v zadnjih dveh tekmah s skupno razliko 1-10. Tista za Brazilce katastrofa iz leta 1950 danes izgleda nedolžno. Zgodil se jim je poraz, ki se jim ne bi smel, in pri tem bi moralo ostati. Zdaj je šele jasno, kaj je brez potrebe preživljal Moacyr Barbosa. Dejansko je plačeval za zločin, ki ga ni storil. Pustimo tekmo z Nizozemsko, sem prvi v vrsti, ki bi tekmo za 3. mesto ukinil. Popolnoma nepotrebna je, na evropskih prvenstvih je ni in je nihče ne pogreša. Ko si enkrat v polfinalu, ko ti do naslova dejansko manjka zelo malo in izpadeš, si želiš domov. Namesto tega moraš še nekaj dni čakati na revijalno tekmo, ki ne odloča o ničemer. Zato nima smisla delati drame iz brazilskega poraza proti Nizozemcem. Lahko bi o načinu, a ne bomo. Ključna tekma je bil polfinale. Poraz 1-7 je zgovoren sam po sebi in niti ne rabi dodatnih komentarjev. Nemoč je bila očitna, sploh v drugem polčasu, ko so Nemci že davno nehali igrati. Apokaliptični izrazi za brazilsko predstavo so se ponujali sami po sebi. Pa originalnega in unikatnega izraza še vedno ni mogoče najti. Zato ga niti nisem iskal. Polfinalni poraz je bil preprosto poraz in nastop na domačem mundialu preprosto neuspeh. Ostal bom pri tem, z Razodetjem po Janezu naj se ukvarjajo drugi.

Domače svetovno prvenstvo je za Brazilce prišlo ob nepravem času, to je bilo mogoče slutiti pred prvenstvom in je bilo iz tekme v tekmo bolj jasno. Se dogaja. Španci so svoje svetovno prvenstvo 1982 doživeli mnogo prezgodaj, manj kot 10 let po padcu Francovega režima. Danes so Španci in Brazilci edini svetovni prvaki, ki prvenstva nikoli niso osvojili doma. Nam se je Eurobasket zgodil prepozno, Srbom ob popolnoma nepravem času. Nič preveč tragičnega, tako pač je. Vzemimo tako tudi brazilski neuspeh na domačem mundialu, neprepričljive predstave in sramoten izpad v polfinalu. Pozabimo, da so edini igrali na vseh prvenstvih, da so s petimi naslovi najuspešnejša reprezentanca in največja izvoznica nogometašev. V bližnji prihodnosti bodo ta dejstva še vedno držala. Predvsem to, da bo Brazilija ostala največja izvoznica nogometašev. Alex Bellos, še vedno trdim, da je njegova knjiga Futebol – The Brazilian way of life obvezno branje za vsakega pravega nogometnega navdušenca in ključna za razumevanje brazilskega dojemanja nogometa, je ravno v Futebolu opisal pogovor z menedžerjem, ki je v Evropo prodajal raje slabe kot dobre brazilske nogometaše. Mož Bellosu razloži, koliko lažje prodaš podpovprečnega Brazilca kot na primer zelo dobrega Mehičana. Pozabite, da bi PSG zdaj plačal drastično manj za Davida Luiza, kot je pred prvenstvom. Brazilski nogometaši se bodo še vedno prodajali, brez skrbi. Tudi za velik denar. Mora pa najbolj nogometni narod v prvi vrsti poskrbeti, da bo že po naslednjem prvenstvu ali dveh še vedno edini, ki je imel reprezentanco na vseh prvenstvih in ki je po številu naslovov tudi najuspešnejša. Od preteklosti in v preteklosti se ne živi.

V Mehiki 1970 so Brazilci osvojili svoj tretji naslov svetovnega prvaka. Pokal Julesa Rimeta je bil za vedno njihov. Selektor Joao Saldanha je bil pred prvenstvom zamenjan. Bil je pokončen mož in nadrejenim ni bil tiho, niti se jim ni dal voditi. Zato je moral oditi. Mimogrede, predsednik zveze, ki ga je odpustil, je bil Joao Havelange. Saldanho je nasledil Zagallo. Vodja tehničnega štaba je bil Carvalho, ki je funkcijo opravljal že v letih 1958 in 1962, ko so osvojili prva dva naslova. Vse za vrnitev na vrh po zgodnjem izpadu leta 1966 v Angliji. Tako je moral pred letošnjim prvenstvom oditi Mano Menezes. Nasledil ga je Scolari s pomočnikom Parreiro. Moža sta bila selektorja ob zadnjih dveh naslovih 1994 in 2002. Načrt se ni izšel. Zagallo je imel vrhunsko zasedbo, po mnenju mnogih še vedno najboljšo enajsterico v zgodovini svetovnih prvenstev. Obrambi je poveljeval kapetan Carlos Alberto Torres, v napadu je igral kvintet vrhunskih ofenzivnih nogometašev. Poleg Peleja še Jairzinho, Gerson, Rivelinho in Tostao. Scolari vrhunske zasedbe ni imel. Edina dva, ki bi lahko igrala v enajstericah Argentine, Nizozemske in Nemčije, če se osredotočimo le na preostale tri polfinaliste, sta Tiago Silva in Neymar. Ko se je 1962 v Čilu poškodoval Pele, je šlo, ker je igral Garrincha. 1994 je Parreira imel Romaria in Bebeta, 2002 je Scolari imel trojni R: Rivalda, Ronalda in Ronaldinha. Ko se je Neymar poškodoval in je Tiago Silva moral počivati zaradi kartonov, je bilo kakršnega koli brazilskega upanja konec. Na psihološki moment se ob kritičnem pomanjkanju kvalitete ne gre zanašati. Ko je v Franciji 1998 Ronaldo v še vedno ne povsem pojasnjenih okoliščinah pred finalno tekmo doživel napad, kdo ve kakšnega, je bilo upanja na naslov konec. Polaganje upov na enega moža se Brazilcem ne letos ne 1998 ni izšlo. Poenostavimo, brez kvalitete ni uspeha.

Brazilski protestniki, ki so zadnje leto protestirali proti mundialu in opozarjali na visoke stroške organizacije, imajo popolnoma prav. Predvsem v tistem delu, da je potrebno vlagati v zdravstvo, šolstvo in socialo. Ker je Brazilija kot hitro rastoča ekonomija dolžna poskrbeti za lasten narod in ker zdrav, izobražen in socialno dobro stoječ narod, ki šteje dvesto milijonov, lahko ponudi ogromen bazen talentov. Potem v prihodnosti ne bo težav ne s sestavo kakovostne reprezentance, ne z uvrščanjem na svetovna prvenstva, ne z osvajanjem še kakšnega svetovnega naslova. Pozabite na dečke iz favel, ki kot nogometaši doživijo svetovno slavo. Gre za romantične zgodbe, za pravljice, ki so izjema in ne pravilo. Ogromna večina jih ostane in konča tam, kjer so se rodili. Revne dežele so v veliki večini neuspešne v športu. Kaj pomeni imeti stabilno gospodarstvo in socialno varnost, je bilo jasno pred dvema dnevoma. Le zakaj so brazilski krvniki dvignili pokal? Načrtno delo zagotavlja rezultate in kontinuiteto, zdrav bazen talentov pa temelj za prej omenjeno. Je čas za Brazilce, da v nogometu posežejo po tujem znanju? Gotovo jim ne bi škodilo, konec koncev bi pomenilo napredek. Mešanje več različnih vplivov, znanj in kultur je vedno dobrodošlo za uspešno okolje. Pa naj gre za kulinarični Carigrad, informacijski Microsoft ali za nogometno Barclays Premier league.