Doktor TK

TENISAČI NA TENISIČŠE, KURBE NA KURBIŠČE, VOLI NA VOLIŠČE

Če ste zgornje besede izrekli v prejšnjem režimu, ste bili za nekaj časa preskrbljeni z brezplačnimi obroki enolončnic in seveda pod ključem. V kletki. Danes počasi v kletko pošiljajo tiste, ki si to nedvomno zaslužijo. Pustimo zdaj ob strani, da vsi kričijo, da niso krivi. Problem je le, da se vse skupaj dogaja počasi. Prepočasi. Pa vendar, enega največjih kriminalcev v državi so spravili na Dob. A spet je tu problem. Tip je na odprtem oddelku. Premilo, absolutno premilo. V letošnji predvolilni kampanji, precej se je razlikovala od prejšnjih, smo lahko zasledili sms agitacijo. Tudi mene je našlo tisto sporočilo, ki je želelo osvoboditi velikega kriminalca in posledično tudi Slovenijo. Nisem si mogel kaj, da jim ne bi odgovoril, da je njihov kljukec tam, kamor spada. Ko me je naslednje sporočilo še enkrat opozorilo, da ne dam svojega glasu Miru Cerarju, nisem imel niti volje niti želje, da bi odgovarjal. Na volišču sem svoj glas dal ravno njegovi stranki. Jebena telefonska agitacija se me ni dotaknila. So bili pa švercerjevi hecni na soočenjih. Hecni? No ja, raje bom rekel, da so bili patetični. Tega pač ne moremo uvrstiti v nobeno podzvrst komedije. Graham Chapman, John Cleese, Terry Gilliam, Eric Idle, Terry Jones in Michael Palin so za njih nedosegljiv ideal. Daleč so še oni od Monty Pythona. Gledališče absurda? Morda, čeprav so po kakovosti popolnoma neprimerljivi s Samuelom Beckettom, navkljub temu, da še vedno čakajo Godota. Vsaj tako je izgledalo. A Tomaž Majer ni prišel. Čeprav so pred sodiščem prižigali sveče zanj. Kult osebnosti. Imeli smo ga v prejšnjih časih. Še dolgo je umetno tvorbo, imenovano SFRJ, držal skupaj. Ko je maršal, veliki Majerjev vzornik, odšel na drugi svet, se je Juga sesula sama vase. Kot se bo nekega lepega dne eses. Tudi njihov orožar je minljiv. Na zadnjih volitvah se je to že videlo. Odlično. Volilna nedelja, sedem ura zvečer, ko so se volišča zaprla in so objavili rezultate vzporednih volitev. Štab stranke dosmrtnega predsednika, ki sama sebe imenuje demokratska. Prizori obupanih frisov na robu joka. Neprecenljivo. Za ostalo lahko uporabite Mastercard, sam uporabljam Viso. Cukjati pa Paloma robčke.

Nekateri so sposobni na volitvah vedno obkrožiti ene in iste. Brez razmišljanja, brez kritike. Zanimivo, v današnjem skurbanem času in svetu je v nekaterih primerih simbol in ideal večne ljubezni in zvestobe brezpogojna podpora določeni politični opciji. Družine, ki po bazični sociološki definiciji predstavljate osnovne celice družbe, učite se. Saj veste, kurbe so za vsakim vogalom. Če jih ne opazimo, je to zgolj problem kurb, ki se ne znajo tržiti. Politične kurbe s trženjem nimajo problemov. Na srečo jih imajo vsaj z volivci. Da je lep del volilnega telesa sposoben obkrožiti drugo opcijo, kot jo je na zadnjih volitvah. Le tako se lahko politični prostor prečisti, le tako se lahko znebimo starih neproduktivnih osebkov, le tako lahko pridemo do svežih idej in rešitev in le tako lahko dobimo upanje, da bo drugače, da bo bolje. Ostanimo zaenkrat le pri upanju, predolgo spremljam to našo politično sceno, da bi nekritično trdil, da bo zdaj pa res bolje, navkljub situaciji, ki sugerira, da je težko slabše. Čeprav sem zadovoljen, da se je dvignil odstotek žensk v parlamentu in da je izobrazbena struktura visoka. Da le niso zraven spet takšni s kupljenimi spričevali. Saj se spomnite te mode v prejšnjem sklicu. Nič ni narobe, da Virantovih in Zokijevih ni več zraven. Bomo preživeli brez njih. Tudi brez ljudskih in njihovega klovna iz Destrnika bo šlo. Govorimo o poražencih volitev? Vsekakor. Govorimo o največjih poražencih volitev? Nikakor. Največji poraženci so tisti, ki zdaj prodajajo zgodbo, da so volitve neveljavne, nepoštene in nelegitimne. Govorimo o tistih, ki so pred šestimi leti sanjali o 50+ in pred tremi o 10+100. Majer’s in Numberland. Karma is a bitch!

Nov sklic, novi obrazi, nova pričakovanja. Res se bom vzdržal optimističnih napovedi. Počakajmo. Za začetek na novo koalicijo. Sam pri sebi se zabavam z zanimivo kombinatoriko. To je, da dobimo koalicijo brez Čarlija Viktorja in njegove večne mantre o upokojencih. Jebe se njemu zanje, glavno, da dobi njihove glasove in da je minister. Problem je le, da bo počasi zmanjkalo ministrstev. On pač vzame vsako, ki mu ga ponudijo. Ali pa je res tako sposoben mož, da se ne ustraši nobenega izziva. Je eden pripadnikov etablirane politike, ki niso odleteli iz parlamenta. Od takšnih niti ni pričakovati presenečenj. Sicer me pa bolj zanima, kaj bodo ponudili novi, Cerarjevi in Združena levica. Pravnika so se upravičeno bali, ker je bilo že od dne, ko je obelodanil, da gre v politiko, jasno, da bo zelo verjetno te volitve dobil. Slišim pa, da smo z Združeno levico dobili Sirizo v Sloveniji. Ni mi jasno, zakaj naj bi imela Siriza tako negativno konotacijo. Priznam, Grkov dolga leta nisem spoštoval, še manj oboževal. Nekako mi niso šli, če poenostavim. In da se razumemo, tu ne govorimo o antični Grčiji, o zibelki sodobne civilizacije, o Aristotelu, Platonu, Sokratu, Homerju, Sofokleju,… Ko sem se malo podrobneje poglobil v grške proteste med gospodarsko krizo, mi je ta narod postal precej bolj priljubljen in si je pri meni pridobil precej spoštovanja. Siriza pa je meni, staremu neposrečenemu imitatorju Jamesa Deana, postala simbol upora. Nikoli ne veš, morda pa bo Združena levica moja prva opcija na naslednjih volitvah. Vsekakor boljša izbira kot fašizem, ki bi mi ga nekateri v tej državi radi servirali. Ne, hvala.

Bom spremljal to našo politično sceno. Volilni posladek pa še sledi. 5. oktobra so lokalne volitve. Pa me v tej zgodbi ne zanima, če bo Zoki še ljubljanski župan ali kdo bo vladal v Mariboru. Ne potrebujem tega, imam svojo lokalno sceno. Volilni posladek? Recimo, če uporabim bolj natančno izrazoslovje, me čaka predvsem predvolilni posladek. Predvolilna bitka pred državnozborskimi volitvami je nekajkrat spominjala na farso. Hvaležen sem bil za svetovno nogometno prvenstvo, bilo je odlično za preusmerjanje pozornosti. Septembra bo komedija. Satirikon.