Doktor TK

ŠE SEM ŽIV

Ja, še sem živ. Konec je poletnega ustvarjalnega odmora. Prejšnji teden je postregel z nečim izjemnim. Z nečim, na kar se je izplačalo čakati petnajst let. In en dan, če sem natančen. Samo en je klub, samo ena čast. In samo ena je liga prvakov. Mariboru je uspelo. Po treh uvrstitvah v ligo Europa, po prvi prezimitvi v nogometni Evropi se je zgodilo tisto najlepše, tisto najboljše, tisto najbolj glamurozno, kar lahko ponudi klubski nogomet. Nogometni Maribor je spet del elite, del tistega najbolj prestižnega. V družbi evropskih velikanov. Podpisal bi sicer skupino z Realom in Liverpoolom, a tudi nad Chelseajem, Schalkejem in Sportingom se ne smemo pritoževati, daleč od tega. Šest tekem za goli užitek, vsaka morebitna točka bo le še dodaten bonus že tako fantastični nogometni jeseni. Ne smemo biti prezahtevni, a poznavajoč način dela in razmišljanja v mariborskem kolektivu, gotovo ne bodo padli brez izstreljenega naboja. Če bi bil prisiljen položiti nekaj denarja na mariborski točkovni izkupiček, bi ga gotovo stavil na to, da ne bodo končali brez točke.

Načrtno delo, pozitivna miselnost, trdni temelji in stabilnost v realnih okvirjih so mariborskemu in slovenskemu nogometu prinesli sanjsko tekmovanje in pozitivni naboj pred novo reprezentančno misijo, ki se bo ob idealnem scenariju končala čez dve leti v Franciji. Uvrstitev na evropsko prvenstvo mora biti cilj. Drzni zmagujejo, a to je tema za drugo priložnost. V mariborskem primeru se sama po sebi ponuja primerjava. Primerjava z ostalimi klubi s področja bivše skupne države. Z Balkana pač popolnoma ne moremo pobegniti. Vsaj mentalno ne. Maribor je edini klub s teh prostorov, ki se je letos uvrstil v ligo prvakov. Zakaj, je jasno. Velika četverica nekdanjega jugoslovanskega nogometa že dolgo ni več, kar je bila. Nekdanji podcenjevalno imenovani smučarji so jim danes vzorčni primer, kako se dela in posluje. Bivša jugoslovanska liga in njihovi najbolj svetli predstavniki so le še za nostalgike, za tiste, ki so že pred leti ostali ujeti v času in prostoru. Za geološko imenovane fosile. Časi se spreminjajo in potrebno se je prilagoditi. Zlatku Zahoviču in sodelavcem je uspelo, kaj več niti ni treba dodati.

Še sem živ, prekleto živ. V to sem se v torek prepričal. Z leti sem se spremenil. Poraze svojih sprejemam precej bolj umirjeno. Posledično tudi zmage in uspehi vsebujejo manj evforije kot nekoč. Kot bi se otrok v meni izgubil. Tisti otrok izpred let. Otrok iz leta 1984 na primer. Francija je igrala polfinale domačega evropskega prvenstva proti Portugalski. Po 1-1 je sledil podaljšek, v katerem so Portugalci povedli. Takrat so v oči stopile solze, ki se niso ustavile vse do izenačujočega gola 6 minut pred koncem. Ko je minuto pred koncem zadel današnji predsednik evropske nogometne zveze Michel Platini, moj prvi veliki nogometni junak, je bil otrok spet srečen. Le tistih solza ni nikoli pozabil. Entuziazem otroka. S temi besedami je veliki Carlo Ancelotti opisal še večjega Alexa Fergusona. Ta entuziazem sem v torek v sebi ponovno odkril. Ko je Marcos Tavares zadel v Glasgowu, me je preplavila enormna doza adrenalina. Če bi bil to heroin, bi me vrglo po tleh. Zlati šus! In bi vas danes jebal nekje od zgoraj. A ne pozabimo, še vedno sem živ, še vedno sem prekleto živ. Otrok v meni se je vrnil. Ko je bilo tekme konec, ko je bila liga prvakov stvarnost, sem si le želel biti sam. Vsaj nekaj minut. Da sprejmem, da predelam, da se zavem. Otrok je bil srečen.

Vijolčna je ljubezen večna. Ko smo se osamosvojili, je bil Maribor logična izbira. Bil sem premlad, da bi bil kakorkoli emocionalno vezan na Olimpijo. Sicer so pa za Olimpijo navijali več ali manj vsi. Tudi zato je bila Olimpija popolnoma neprivlačna opcija. Upornik v meni je ni bil pripravljen sprejeti. Nikoli mi ni bilo žal, da sem izbral Maribor. Danes sta otrok in upornik ravno zaradi vijoličastih srečna.