Doktor TK

NEZNOSNA LAHKOST KANDIDIRANJA

Ja, imel sem možnost. Dobil sem pošteno ponudbo, da se pojavim na kandidatni listi. Brez razmišljanja sem se lepo zahvalil. Dobil sem še možnost za razmislek in sem se tudi za to zahvalil. Ne v tem mandatu, nikakor ne. Kdaj drugič? Uh, ne vem. Dvomim. Ali pač. Vendar tako na hitro, brez razmišljanja, zagotovo ne. Tudi tokrat me lokalna politika ni premamila. Letos spomladi se je zgodilo, da sva se z mojim prijateljem, izkušenim možakarjem sredi šestdesetih, o tej temi precej razgovorila. Z vsemi argumenti za in proti, zakaj in na kakšen način. Kaj bi moral in česa ne bi smel, pogovor bi kmalu zajel Machiavellijeve metode. Pa jih ni, ker je vse skupaj ostalo v mejah hipotetičnega.

Preprosto, lahkost kandidiranja je bila neznosna. Bom raje ostal distanciran oziroma s kritične distance ocenil ta spektakel. Neobremenjeno in neprizadeto. Ta teden sem končno prišel do kandidatnih list, tako za župana kot za občinski svet. Ne vem, kaj so čakali in še čakajo, konec koncev je do volitev le še dobra dva tedna. Nobene prave predvolilne tekme, nobene prave kampanje. Nihče se še ni obrnil name. Spadam pa v tisti del volilnega telesa, ki lahko naredi razliko. Ker nikoli nisem bil zvest eni opciji. V večini primerov sem switcher, redkokdaj standpatter, ker se udeležim vsakih volitev nikakor nisem in-and-outer. Torej bi moral biti za kandidate dragocena lovna divjad. A stvar spet ni tako zelo preprosta. Moje volilne odločitve so vedno posledice kritičnega razmišljanja. Zato me ni mogoče niti kupiti, niti upleniti, če že govorimo v lovskem izrazoslovju. Sem že opredeljen? Ne, časa je še dovolj, na volitve pa bom, kot vedno, zagotovo šel.

Kandidirati pomeni odgovornost, vsaj moralo bi biti tako. So kandidati odgovorni? Dvomim, vsaj ne vsi. In naj bo jasno, noben kandidat ni presenetljiv. Na tem našem lokalnem političnem parketu me že dolgo ne preseneča nič. Na kandidatno listo lahko padeš malodane z neba oziroma pet pred dvanajsto. Biti kandidat pomeni imeti določene kompetence in določena znanja. Jih imajo? Lepo prosim. A to v tej zgodbi očitno ni pomembno. Pomembno je biti zraven. Kot je Andy Warhol vsakomur napovedal petnajst minut slave. To je to. Ima pa vsak izbiro, kdaj in kako bo izkoristil svojih petnajst minut. Lokalna kandidatna lista je le eden od načinov. Bi se sam znašel v tej zgodbi? Le kako bi bilo za petnajst minut biti lokalna pizda? Morda bi bilo zanimivo izvedeti, ideja je vsej svoji nezanimivosti navkljub zanimiva. Bi bil pripravljen sprejeti izziv? Ne vem. Je pač tako, da je politika kurba, kurbe pa hitro povežemo s kurbiščem. S kupleraji je pa tako, da ko si tam, je lepo, ko prideš ven, ti je pa nerodno. Za kakršnokoli ukvarjanje s politiko moraš biti vsaj malo oporečen, da nimaš moralnih zadržkov do kupleraja. Analiza list in kandidatov ter njihovih ambicij sledi v prihodnjih dneh na teh straneh. So popolnoma predvidljivi.

V teh dneh bi bila Rozinova Županski kandidat Gams gotovo primerno branje, a vse kaže, da se bo v mojih rokah znašla šele po koncu lokalnega volilnega spektakla. Trenutno se ukvarjam s Kreftovo filozofijo športa v osmih esejih. Naslednja bo zelo verjetno Tribusonova Zgodovina pornografije, iz katere je tudi naslednji citat: “Prvi fuk se mi zdi tako kompliciran, da bi ga najraje preskočil in začel z drugim.” Sledi modra pripomba, da so vsi vsaj enkrat v življenju morali to stvar narediti prvič. In potem ugotovitev, da so se nekateri tako blamirali, da so se za vedno odpovedali drugemu poskusu. Sam se bom v politiki verjetno odpovedal že prvemu. Da se ne blamiram…