Doktor TK

PRVI NA VASI

Oziroma glavni kot svinja na svinjskem placu. Spektakla je konec. Ljudstvo je izvolilo, ljudstvo je svoje dobilo. Če se na državnem nivoju lahko zgodi marsikaj, se na lokalnem lahko še več. In banalnega in absurdnega. Zoki in Pope še vedno vladata Ljubljani oziroma Kopru. Banalno ali absurdno? Banalno. Drugi krog Kanglerja in Vogrina v Mariboru oziroma v Lenartu je zgolj absurdno. In pri nas? V naši prelepi, apatični dolini solz? Nič novega. Malce več banalnosti, malce manj absurdnosti. Čakanje na Godota po Beckettovo oziroma čakanje na nič po naše? Saj veste, gospoda Godota danes ne bo, jutri pa zagotovo pride. In tako iz dneva v dan ali pa iz mandata v mandat. Poznavajoč nekritično razmišljanje svojih sokrajanov, večinoma Vladimirjev in Estragonov iz Beckettovega teatra absurda, je bilo jasno, da drugega kroga županskih volitev pri nas ne bo. A vseeno si nisem mislil, da bodo v očeh lokalnega volilnega telesa preostali trije kandidati tako prekleto nekonkurenčni aktualnemu županu. Le kaj je ljudi tako prepričalo, da dajo glas aktualnemu oziroma, da ne dajo glasu izzivalcem? Da mi je vedeti. Rezultati to gotovo niso. Nekaterih stvari se v življenju človek preprosto naposluša. Jaz sem se med drugim tistega o trgovski konkurenci in dvorani, športni, večnamenski, ali kakorkoli jo že imenujejo, na primer. Naposlušal sem se torej besed o zadevah, ki se vztrajno dogajajo, a se nikoli ne zgodijo, ki ostajajo v domeni latentnega. Ko se tisti dan, ko se gospod Godot končno pojavi, nikoli ne zgodi. Pa ne govorimo o zgolj odgovornosti župana, svojo odgovornost bi morali prevzeti tudi nekateri drugi. A recept za zmago na županskih volitvah izgleda preprosto. Ne narediš nič oziroma narediš malo, torej možnost za napake zmanjšaš na minimum, in si na poziciji. Zgodba je seveda vseeno malce bolj kompleksna, a o tem v nadaljevanju.

In svetniške kandidatne liste? Brez mandata je ostala le ena. Tista, ki je bila v siromašni predvolilni tekmi premalo konkretna in premalo agresivna. Le en mandat firerjeve stranke je morda majhno presenečenje, verjetno pa prav prekleto ni nihče presenečen. Neaktivna kampanja, pojav zgolj treh kandidatov na listi in nekonkurenčen izbor omenjenih so naredili svoje. Z zgolj enim mandatom se morata zadovoljiti tudi listi, ki sta nestrankarski, sam še vedno trdim, da se za eno skriva SLS, za eno pa gasilci, njun skupni imenovalec pa je na volilno populistični besedi skupaj. Toliko o neodvisnosti. Oni, ki gredo skupaj in naprej za Loško dolino, vztrajno nadaljujejo svojo pot na smetišče lokalne politične zgodovine. “Nestrankarski” in “neodvisni” politični manever, ki je uspel pred dvanajstimi in osmimi leti, ko so pobrali pet mandatov in župana, se počasi sesuva sam vase. Sledil je mandat z dvema članoma občinskega sveta. Zdaj je ostal le še poslednji Mohikanec. Da so gasilci pobrali mandat seveda ne odobravam, verjamem, da vam je to jasno. Če govorimo o sreči v nesreči, bomo zadovoljni, da niso dobili še drugega. Pač oportunizem v svoji najbolj surovi formi. Machiavelli, kje si zdaj? Na dveh mandatih imamo stranke, ki sodijo na levi ali levosredinski pol, kakorkoli hočete. LDS je pokojni in očitno so politično mrtve tudi njegove lokalne sive eminence. Še en dokaz več, da je konec neizbežen. SMC, novi na sceni, SD, etablirana politična sila, in DeSUS, stranka upokojencev, ki to ni, so si enakovredno razdelili glasove in mandate. In zdaj sledi odklon, sledijo županovi s petimi mandati. Z božjo pomočjo in milostjo jim je uspelo. Lahko bi dali za mašo. Pa vendar, Cerkev tistega denarja krvavo ne potrebuje in bi lahko to mašo darovala gratis, denar pa naj nameni ljudem v stiski. Potem bi bil Jezus Kristus ponosen na vas.

Tisti s križem torej so nesporni zmagovalci lokalnih volitev v občini, katere zrak diham. Ob relativno dobri volilni udeležbi so lepo zapolnjene ženske kvote v občinskem svetu. S tem se bo zagotovo kdo pohvalil. Drugo vprašanje je, zakaj nismo imeli kandidatke na županski listi in zakaj so na prvih mestih svetniških list le moški. In še nekaj, občinski svet bo krasilo kar nekaj novih larf. A vrnimo s h križu. Za nekatere je bila to zmaga dobrega nad zlim. Kot ima Bog svoj antipod v Satanu, tako tudi oba utelešajo ljudje vsakršne vrste. A tu gre za stvar subjektivne presoje. Kot je stvar subjektivne presoje oddaja glasu na volišču. Že v svoji prejšnji objavi sem omenil, da je pri nas dobro hoditi k maši, če hočeš uspeti na volitvah. Seveda se je dobro tudi konstantno kazati naokrog, iskanje in dobivanje pozornosti je v človeški naravi. To je formula za uspeh. Zato tudi ta zmaga, ne zaradi rezultatov in kredibilnih kandidatov, sploh pa ne kandidatov, ki bi bili boljši od kandidatov na drugih listah. Z Bogom je pa tako. Kant ga je v svoji Kritiki čistega uma zanikal, oziroma potrdil, da se ga z razumom ne da spoznati. Hegel pa je trdil, da brez sveta Bog ni Bog in da ima lahko le svoboden duh religijo. Torej religija in Bog nista tako enoznačna, kot bi nam nekateri želeli povedati. In nista privilegij izbrancev. Bog je torej čuten in raznovrsten. Marsikje je možno ugledati in občutiti božje obličje, verjemite. In z dobršno mero sarkazma, ironije in cinizma si bom drznil zapisati, da sem jaz eden redkih čutnih dokazov o božji eksistenci. Pa nisem volil lokalne podružnice samooklicanih božjih izbrancev, naj bo jasno.

Izjemoma si bom dovolil postscriptum. Draga prijateljica, ti, ki me ceniš. V prejšnji objavi so te zmotili vulgarizmi. Zapisali so se mi, ker jih politika pač vedno ponuja. In tudi danes so se ponujali sami po sebi. Ker sem si obljubil, da te tokrat upoštevam, se mi niso zapisali. Upam, da si zadovoljna, da je bilo zaradi tega branje mojih misli prijetnejše.