Doktor TK

VIRTUALNO V DOMENI VZPOREDNOSTI

Virtualni svet je priljubljen izraz v današnji informacijski dobi. In je dejansko v domeni vzporednosti. Poenostavimo, virtualni svet je pogosto vzporeden svet, svet, ki ga živijo neki drugi, le mi ne. Največkrat, jasno, politiki, saj veste, sam jih precej raje imenujem politikanti. Predvsem je politika prevečkrat bolj v domeni politikantov kot politikov. Ogledal sem si zadnjo izdajo Marcelovega Studia City. Tema: ali Evropska unija potrebuje trojko? Gosta: evropska poslanca Tanja Fajon in Lojze Peterle. Vprašal sem se, ali živimo v istem svetu, v isti Evropi. Ali pa je njuna Evropa vzporedna. Če je bila Tanja vsaj malo zadržana, vsaj malo diplomatska, je Lojze orglal o Evropi kot edini pravi opciji, kot edini pravi soluciji. Ali smo vzporedni, ali pa jaz živim v zmoti. Če bi se danes zbudil kot Trnjulčica, ne ravno iz stoletnega spanja, ampak desetletnega, bi imel prekleto slabo vest, da sem na referendumu odločno obkrožil ne Evropi. Pa še s princem Lojzetom bi se moral strinjati. A ker nisem spal, mi je jasno. Lojze se lepo in obilno pase na evropskih jaslih. Očitno ne živiva v istem svetu. Ali pač. Je potem sploh mogoče zameriti Alenki, ki je nekako po pomoti bila predsednica vlade, da se je na vso moč, pesniško povedano z vsem svojim bitjem, rinila v Evropsko komisijo? A pustimo pesništvo in povejmo, kako stvari dejansko stojijo. Alenka je izbrala oportunizem. In odjebala. Njena krivulja gre navzdol.

Vzporedni svet se nam dogaja v državi. In to je brez vsake nadaljnje razprave vzporedni svet v domeni virtualnega. Je nerealno, groteskno in absurdno. Ali čaščenje kulta osebnosti res ne pozna meja? Očitno. Ko že pomisliš, da firerjevi častilci ne morejo več naprej, da so dosegli svojo skrajno nesmiselno mejo, spoznaš, da tu meje preprosto ni. Oziroma dobiš potrditev, da je človeška neumnost v svoji najbolj surovi neumnosti neskončna. Ti so za svojega malika res pripravljeni prestopiti vse meje. Čisto vse. Predvsem pa so že davno prestopili mejo zdravega razuma. In oni modrujejo, kako nekateri, tisti z nasprotne strani, jasno, so in še vedno častijo pokojnega maršala. Njihovo čaščenje firerja je s čaščenjem maršala neprimerljivo. In ne pozabimo, da je bil maršal veliki Majerjev idol. Pa niti maršal ni bil nič posebnega, da se razumemo. Ni on niti Ernesto Guevara, niti Mahatma Gandhi, niti Nelson Mandela, še najmanj pa skupek vseh treh. Vsej omenjeni virtualnosti navkljub se je pojavila ona, ki je realna, popolnoma realna. Violeta Tomič, ženska, ki je povprečni majerjevec, sploh če govorimo o tistih moškega spola, organsko ne prenese. Lik povprečnega majerjevca recimo predstavlja štajerski esesovski poslanec Breznik. Omenjam lik, o njegovi retoriki niti ne bomo. Violeta jim je preprosto in neposredno pojasnila, kako stvari v njihovem vzporednem in virtualnem svetu dejansko stojijo. Me je pa ženska spravila v dilemo. Nikakor se ne morem odločiti, ali je boljši njen govor ali govor, ki ga je pred leti, v obdobju, ko je bil Ivan premier, v parlamentu imel Sašo Peče. Kakorkoli, aplavz obema.

In v kakšnem svetu živimo mi? Vzporednem, virtualnem ali realnem? Mi v realnem, jasno, brez vsake nadaljnje razprave v realnem. Se strinjamo? Seveda. No ja, težko je biti popolnoma imun na vzporednost. Vprašajte naše lokalne kandidate na zadnjih volitvah. Za večino je bil to vzporeden svet. Tako vam je to v politiki in v življenju. Le nivoji so različni. Dovolj politike, pojdimo v življenje. Zadnjič so me eni želeli prepričati, pa ne samo mene, tudi sami sebe, kako je bilo dobro in nasploh odlično, ko nam je narava poslala žled. Moral sem biti Janez Krstnik njihovemu Jezusu, ki se je pomotoma znašel na napačnem križu, in jim pojasniti, da je bilo vse skupaj daleč od dobrega, še manj odličnega. Če bi si radi vzeli čas zase in za svoje, si ga pač vzemite. Če vas moti luč, izklopite elektriko. Če vam je odveč telefon, ga izklopite. Preprosto. Lahko živite realno brez virtualnosti in vzporednosti. Sicer pa, ste se vprašali, zdaj, ko to berete, da ste ta trenutek mogoče v domeni virtualnega? Kakorkoli, nisem vaš bog, niti polbog, a vem, da me moje spletno občestvo ne boš zapustilo.

Za konec. Drži, da je svet gledališče, v katerem najslabši igralci igrajo največje vloge. Meni so največje vloge prihranjene.