Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Wembley potrditve

WEMBLEY POTRDITVE

Ko je bil opravljen žreb kvalifikacijskih skupin za evropsko prvenstvo v Franciji 2016, v enem segmentu nisem čutil zadovoljstva, ker je slovenski reprezentanci namenil Anglijo. Nisem jemal Anglije kot slab žreb, problem je bil, da sem bil na Wembleyju na prijateljski tekmi, kar naenkrat pa se je ponujala priložnost za obisk kvalifikacijske. A sem se kmalu pomiril, ko sem izvedel, da bo tekma 15. novembra, kar pa ni ravno idealen čas za obisk Londona. Danes mi niti približno ni žal, da v soboto nisem bil na kultnem objektu, ker bi mi ogled tekme precej pokvaril obisk britanske prestolnice. Doma pred TV je bila stvar precej bolj prebavljiva. Wembley je zgolj potrdil že videno, že dojeto, že predelano.

Ko sem v preteklih dneh gledal kadre stadiona in mesta, me je, priznam, ujelo nekaj spominov in nostalgije z nekaj pridiha patetike, ki v takšnih zgodbah skoraj obvezno spada zraven. Podoživel sem tisti nepozabni konec tedna v družbi, ki bi mi jo zavidal vsak normalen prebivalec tega planeta. Spomini pa so seveda ušli tudi na tisto prijateljsko tekmo. Slovenija je tistega 5. septembra 2009 sicer izgubila z 2-1, vendar pustila več kot dober vtis. Bila je to napoved izjemnega zaključka kvalifikacij, ki se je končal z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo. Že štiri dni po Londonu je v Ljudskem vrtu padla Poljska s 3-0, oktobra je sledilo eno najboljših gostovanj reprezentance. Slovaki so bili v Bratislavi brez možnosti. 2-0. Končalo se je, saj veste, novembra v Ljudskem vrtu. Padli so še Rusi in ovir do Južne Afrike ni bilo več. Govorimo o obdobju, v katerem je slovenska reprezentanca igrala najboljši in najlepši nogomet v svoji kratki zgodovini. Bila je to jesen za uživanje, jesen, ki kot primerjava s trenutnim obdobjem razkrije vse, kar je danes v aktualni reprezentanci narobe.

Reprezentanca je danes ujeta v splet iskanja igre, koncepta in identitete. To preprosto ni to. To ni tisto, kar naj bi nas odpeljalo na zaključni turnir v Francijo. Anglija je bila v soboto zrela za poraz. Anglija, ki že desetletja ni velesila. Reprezentanca, ki je sicer skupek dobrih nogometašev in nič več kot to. Pozabite na njihove predstave v klubih. Dejstvo je, da ob vrhunskih tujih nogometaših in vodeni s tujimi trenerji s klopi Angleži v svojih klubih igrajo in delujejo bolje kot v reprezentanci, kjer vrhunskih tujcev ni ne na igrišču ne na klopi. Klop? Ja, s klopi jih vodi Roy Hodgson, stari fosil, ki ga je čas že davno povozil, ki se je na angleški klopi znašel po pomoti, ki bi moral po letošnjem svetovnem prvenstvu nepreklicno odstopiti oziroma bi ga v najslabšem primeru morala z mesta selektorja odpustiti angleška nogometna zveza. A to so njihovi problemi. Naš problem je, da bi morala Anglijo v sobotni izdaji Slovenija premagati ali v najslabšem primeru odnesti točko z Wembleyja. A ne Slovenija, ki smo jo videli v soboto in ki jo gledamo že vse letošnje leto. Slovenija, vsaj približno podobna Sloveniji iz jeseni 2009, bi s to nalogo brez večjih težav opravila.

Položaj na lestvici je paradoksalno dober. 6 točk, enako kot Švica in Litva, je kljub vsemu dober kapital, da se naslednje leto napade drugo mesto, ki še neposredno vodi v Francijo. Osvojitev tretjega in s tem dodatnih kvalifikacij je obveza. Vse, kar bo manj od tega, bo brez vsakega nadaljnjega razpravljanja neuspeh. In tudi v dodatnih kvalifikacijah bi reprezentanca morala imeti možnosti. Konec koncev se bodo tisti najboljši preko prvih in drugih mest v svojih skupinah na evropsko prvenstvo že uvrstili. Ja, Michel Platini nam je s svojim novim sistemom prvenstva s 24 reprezentancami, to je skoraj polovica članic UEFE, odprl izjemno priložnost, da Slovenija na evropskem prvenstvu aktivno sodeluje. Za kar pa bo treba nekaj spremeniti. Nogometa pač ne moreš igrati z zvezno vrsto brez ideje in brez v nogometu tako ključne zadnje podaje. V soboto je bilo boleče očitno, da sta Novaković in Kampl kronično ostajala brez uporabnih žog. Sploh Kampl je bil neopazen. Pa ni ves problem v Kevinovi poškodbi. Igralci se bodo preprosto morali spraviti na višji nivo. Katanec pa… Ja, tudi on bo moral marsikaj spremeniti, v nasprotnem bo zapravil ves kredit, ki si ga je pridobil. Primer Josip Iličić? Jojo se je odločil, kakor se pač je, Katanec pa je potrdil tisto, kar smo v preteklosti že videli. Da včasih preprosto nima občutka. Pa verjemite, da sem bil prepričan, da se mu primer Zahović ali primer Pandev ne more več zgoditi. Sem se pač zmotil, priznam.

Nekaj pa si bodo morali priznati tudi tisti, ki so neposredno zadolženi za uspeh na igrišču. Samo oni nam lahko dajo možnost, da bomo razmišljali o aktivnem obisku Francije, kot tisti, ki imajo na evropskem prvenstvu svojo reprezentanco. Wembley je potrdil, da je bilo letos marsikaj narobe. Ne glede na položaj na lestvici trenutno nisem optimist, ker preprosto ne morem biti. Točka preloma se mora zgoditi čim prej. Ne smemo zahtevati četrtfinala evropskega prvenstva, lahko pa zahtevamo uvrstitev nanj. Maribor je pot.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s