Doktor TK

SVOBODNA PALESTINA IN ŽIDOVSKO VPRAŠANJE

Iustum enim est bellum quibus necessarium, et pia arma, ubi nulla nisi in armis spes est

Machiavelli, Il Principe, XXVI

Svobodna Palestina. Ne bi smelo biti vprašanje, nikakor ne. Kot ne bi smelo biti vprašanje priznanje palestinske države s strani mednarodne javnosti in mednarodne politike. Niti ne bi smela biti Gaza in Zahodni breg del vsakdanjih aktualnih novic. Palestinci si zaslužijo svojo državo vključno z vsem okupiranim ozemljem. Do priznanja pa bi moralo priti, ne le na simbolni ravni. A tu Evropa dela korak naprej, tista Evropa, ki vse prevečkrat deluje preveč sterilno, brezidejno in neodločno. Švedska, Velika Britanija, Francija, Španija,… Belgija in Danska bosta naslednji. Slovenija? Pri nas se odločitev sprehaja med vlado in parlamentom. Neodločnost? Lahko uporabimo tudi ta izraz, pa še kakšen drug bi se našel. Dejstvo je, da bi se morali pridružiti zgoraj omenjeni skupini. In priznanje Palestine v tem kontekstu nima nič opraviti z našo samostojnostjo in z našim priznanjem. Niti ni priznanje Palestine na noben način versko vprašanje. Kot pravi glavni palestinski pogajalec Saeb Erekat, gre za izključno politično vprašanje. In ima prav.

Židovsko vprašanje. Tu se vedno vračamo v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja, v čas, za katerega so mnogi trdili, da se ne sme nikoli več ponoviti pa se vse prevečkrat je. In se še ponavlja. Tudi zaradi njih, ki so bili ponižani in razžaljeni in so po koncu druge svetovne vojne ustanovili državo Izrael. Holokavsta vsak z vsaj približno normalno mero zdravega razuma ne more ne podpirati ne odobravati. Torej je željo Judov po lastni državi in odsotnosti kakršnekoli ponovitve temačnih dogodkov iz preteklosti potrebno razumeti. A nikakor ni mogoče razumeti dejanj tega naroda v odnosu do Palestincev. Ne glede na dogodke v nacistični Nemčiji ali na biblijsko zgodbo o egiptovski sužnosti. Tu Biblija ne igra nobene vloge s svojo zgodbo o izbranem božjem ljudstvu. In ponovimo: ne gre za versko vprašanje. Terorizem ali mednarodni terorizem v obliki Hamasa in Fataha? Upoštevajoč izraelsko politiko težko sploh govorimo o terorizmu. Raje bomo rekli, da gre za reakcijo, ki jo je povzročila akcija. Kakorkoli, vsej zgodovini navkljub ne morem tolerirati izraelskih dejanj. Ker v teh dejanjih preprosto ni nič človeškega in še manj božjega. Tu padejo nauki tistega, ki jih je izbral za svoje ljudstvo in tu pade vse, kar so vedno zagovarjali največji predstavniki človeške rase prejšnjega stoletja. Izraelski interesi nimajo nič opraviti z Mandelo, Gandhijem in Dalajlamo.

Netanjahu je glasovanje francoskih parlamentarcev o priznanju neodvisne Palestine označil za hudo napako. Hm, se kdo pri nas boji, da bi bila njegova odločitev označena za hudo napako? A tudi izraelski premier bi z malo samorefleksije lahko prišel do spoznanja, da je tudi sam huda napaka. Da je bolj del problema kot del rešitve. Če mu je rešitev sploh v interesu, rešitev, ki se imenuje svobodna Palestina in prispevek k miru na Bližnjem vzhodu. Machiavelli je imel v svojem Vladarju prav. Pravična je namreč vojna za tiste, ki jim je potrebna, posvečeno pa orožje, ki ostane edino upanje. Kljub svetovljanstvu, pacifizmu, toleranci in tudi odsotnosti antisemitizma izraelskih dejanj ne morem odobravati. Židovski lobi pač ni moja najljubša besedna zveza. Moj glas gre svobodni Palestini. Ker sem prevečkrat videl kadre iz Gaze in z Zahodnega brega. Kadre, ki te pustijo brez besed, brez glasu. A tudi tišina je lahko glasna in zgovorna.