Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Na zadnjem odcepu za…

NA ZADNJEM ODCEPU ZA…

…Brooklyn. Brooklyn? Niti ne. Nimam v mislih novele Huberta Selbyja Jr. in njegovih “junakov”. Družbenega dna, pijancev, narkomanov, prostitutk in ostalih. In enega od likov iz znamenite novele Harryja Blacka, sindikalista, ki vodi stavko. Stavko, ki je Harryju prišla še kako prav, ker mu med omenjeno stavko pravzaprav ni bilo hudega. Brezdelje, popivanje in ostale življenjske radosti. Najhujše, kar se mu je zgodilo, je bilo, da se je zanj stavka prehitro končala in se je moral vrniti nazaj v ustaljene tirnice življenja. Kot se je še enkrat več končala predstava prehoda iz starega v novo leto. Čas evforije, melodramatičnosti in osladnosti. Preprost pogled pove, da konec enega leta pomeni le minevanje časa in nič več. Začne se naslednje, ki bo ravno tako minilo. A vendar so se tisti izgubili na zadnjem odcepu. Tisti, ki jih skozi leto sploh ne opaziš, potem pa se po nekem nelogičnem, nepojasnjenem naključju pojavijo v zadnjih dneh leta. Tisti, ki ti želijo vse in še več. Ali pa sem sam skrenil na zadnjem odcepu. Kdo bi vedel. Preprosto jih tokrat nisem opazil. Ali pa so vseeno bili, a sem morda že tako prekleto imun nanje, da jih zame preprosto ni. Kakorkoli, ne pritožujem se.

Tako vam je to z zajebanci. A življenje ni tango, kjer narediš napačen korak in greš preprosto naprej, vsaj ne vedno. Zadnji tango v Parizu, filmska mojstrovina Bernarda Bertoluccija z Marlonom Brandom in Mario Schneider v glavnih vlogah, kjer Paul sedi ob krsti pokojne žene, ki je z brivsko britvijo za 35 centov spustila življenje iz sebe. Znameniti prizor in Paulov monolog: “You cheap, goddamn, fucking, godforsaken whore. I hope you rot in hell. You’re worse than the dirtiest street pig anybody could ever find anywhere, and you know why? You know why? Because you lied. You lied to me and I trusted you. You lied and you knew you were lying. Go on, tell me you didn’t lie. Haven’t you got anything to say about that? You can think up something, can’t you? Go on, tell me something! Go on, smile, you cunt! Go on, tell me… tell me something sweet. Smile at me and say I just misunderstood. Go on, tell me. You pig-fucker… you goddamn, fucking, pig-fucking liar.” Ja, preprosto lažejo. Sebi, tebi, drugim. Ker je imaginarno bolj zanimivo od realnega. A pomembno je, da mi ne lažejo tisti, ki jim zaupam. Tisti drugi pa… Ni pomembno, moja sreča pač ni odvisna od njihovih besed, nikakor ne.

Leta ne predstavljajo le prvi in zadnji dnevi. Vmes je še precej dni, ki lahko ponudijo marsikaj. Kot precej nepotreben leitmotiv pa se vseskozi pojavljajo namišljeni režiserji, te karikature ljudi, neposrečeni približki realnosti, lutke v rokah lastne praznine in obremenjenosti, metafizične kreature lastnega nezavednega sveta. Mimogrede, saj veste, zakaj je rumeni tisk najbolj bran in zakaj se posledično najbolje prodaja. Govorim torej o tistih, ki kar sami prikličejo prvi prizor Zadnjega tanga v Parizu, kjer so enaki podobi Marlona Branda, ki stoji pod železniškim mostom, čez katerega ravno pelje vlak, in njegovemu kriku fucking God. So del zunanjega sveta individuuma, na katerega je težko vplivati. Bolj pomembno v tej zgodbi je, da oni v tvoj notranji svet ne morejo. Niso oni mojster Bernardo Bertolucci in niso oni – jaz. To je najpomembnejše. Režija je v mojih rokah, glavna vloga je, jasno, moja. V svojem življenju le sami igramo glavno vlogo, za vse ostale so namenjene stranske. Mnenje drugih, nepomembnih je treba vzeti v zakup. Kot del slave. Sem pač celebrity.

Včasih se zgodi, da ne preneseš podobe, ki jo vidiš v ogledalu. Tudi do tega je potrebno kdaj priti. Če je le dovolj samorefleksije. In najpomembnejše v tej fabuli je, da lahko neodvisno od datuma in neodvisno od drugih, predvsem tistih, ki so obremenjeni s tistim, s čimer niti po naključju ne bi smeli biti, izrečem la vitta e bella in tudi I don’t give a shit. Režija in glavna vloga sta moji, pri izbiri stranskih vlog pa verjamem, da se nisem zmotil. Sicer pa brez skrbi, Oscarja se lahko dobi tudi za najboljšo stransko vlogo. Skratka, možnosti so brezmejne, le iz spon lastne omejenosti je treba stopiti in se ne braniti zavedanja, da ima leto 365 dni in ravno toliko možnosti. Iskanje odcepov ni nujno. Niti ni nujno hoditi le naravnost. Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost… Zadnji stavek je iz Malega princa. Zakaj mi je Mali princ všeč? Ker je preprost, preprost kot življenje…

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s