Doktor TK

DEŽELA ŠAMPIONOV?

If you are first you are first. If you are second you are nothing.

Bill Shankly

Končala se je novoletna turneja. Z zmagoslavjem Avstrijcev. Tistih Avstrijcev, ki gredo marsikomu na sončni strani Alp pošteno v nos. Konkretno Avstrijcev, ki se ukvarjajo s smučarskimi skoki. Govorim o večni mantri o avstrijski zaščiti pri sodnikih. Še bolj konkretno lahko omenimo avstrijski lobi, sodniški, skakalni ali kateregakoli pač hočete. A ni to tema. Na tretjem mestu skupnega seštevka turneje štirih skakalnic imamo svojega moža. Petra Prevca, trenutno brez konkurence najboljšega slovenskega skakalca. Za mnoge Slovence šampiona. Sam se bom temu izrazu izognil in ostal pri najboljšem slovenskem smučarskem skakalcu in njegovih dosedanjih zmagah na tekmah svetovnega pokala, olimpijskih medaljah, medaljah s svetovnih prvenstev in uvrstitvah med najboljše tri v skupnem seštevku svetovnega pokala. Manjka olimpijsko zlato, manjka naslov svetovnega prvaka in manjka zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala. A tu nikakor ne gre za kritiko, pri fantovih 22 letih je za to precej prezgodaj, za tovrstne ocene je časa še več kot dovolj. V tej zgodbi gre za to, da ga za razliko od mnogih svojih sonarodnjakov ne morem brezpogojno označiti za šampiona. Vsaj za zdaj ne.

Velikokrat poslušam vehementna prepričanja in prepričevanja, da smo športna velesila. Nismo in nikoli ne bomo. Ker za to nimamo pogojev. Ker smo premajhni, ker nas je premalo, ker nimamo ekonomskih pogojev. Preprosto. Število medalj na prebivalca, na BDP, na dohodek na prebivalca in kar je še podobnih bolj ali manj nesmislov si nekam vtaknite. Vsi, vključno z donedavnim predsednikom OKS. Mimogrede, moje iskrene čestitke Kocki, da je spoznal, da ni večen, da za vsakogar pride trenutek, ko se mora umakniti. In da se razumemo, tudi v teh disciplinah nismo najboljši na planetu. Da ne bo kdo rekel, da govorim na pamet, si za primerjavo vzemite na primer Norveško.

A lotimo se zdaj prav posebnega aspekta, zakaj nismo dežela šampionov. Gre za psihološko vprašanje, za vprašanje mentalitete. Zmagovalne mentalitete, ki je slovenskim športnikom v ključnih trenutkih prevečkrat zmanjka. Kar pa niti ni čudno, če preveč ljudi v tej deželi opredeljuje dosežke, ki niso šampionski kot šampionske. Ko je Petra Majdič v Vancouvru osvojila bron v šprintu, je bila Slovenija navdušena. Petra je tisti dan tekla herojsko, ni dvoma. Moj globok poklon. In tisti bron je glede na okoliščine vreden ogromno. A na koncu dneva je bil le bron, ni bilo zlato. Zlato, ki bi glede na formo tiste zime ob koncu dneva moralo biti okrog Petrinega vratu, ki bi moralo biti krona izjemne kariere. Vemo, kakšna je razlika med zlato in bronasto medaljo. A tega ne takrat, ne pozneje nisem slišal od nikogar. Košarkarska reprezentanca si je na domačem evropskem prvenstvu postavila medaljo kot jasen cilj. Na koncu je končala kot peta. Košarkarji in navijači pa so rajali. Čeprav jasno postavljen cilj ni bil dosežen in izgledalo je, kot da je izgubljati zabavno. Je izgubljati zabavno? Ni! Imamo nogometnega selektorja, ki nas prepričuje, da bosta domači tekmi z Litvo in Estonijo težki, da bomo še s San Marinom imeli probleme. Kot da govorimo o Nemčiji, Španiji in Nizozemski. Ko nogometaši in strokovno vodstvo Maribora rečejo, da gredo na Stamford Bridge po zmago, jih ljudje čudno gledajo. Vem, ni realno, je pa športno. Imamo rokometno generacijo, za katero sem imel občutek, očitno ni bil pravi, da se je na velikih tekmovanjih konstantno sposobna uvrščati v vrh, potem se ji pa niti na evropsko prvenstvo ni uspelo uvrstiti. Sicer ne pozabimo, da so rokometaši na domačem evropskem prvenstvu osvojili srebro, a način, na katerega so odigrali finale, je nedopusten. Res je, da je bilj cilj dosežen, da so v polfinalu premagali velike rivale Hrvate, a kljub vsemu so se prehitro zadovoljili z doseženim. Tam, kjer postaneš zadovoljen, pa tudi ostaneš. In imamo športnike, ki osvajajo medalje v bolj ali manj marginalnih športih, v športih, v katerih je konkurenca precej omejena. Vsaka medalja v kateremkoli športu je vredna spoštovanja, a pri nas se te medalje slavi, kot da so enake medalji v šprintu na 100 metrov ali naslovu svetovnega prvaka v nogometu. Niso, saj veste, da jih v nekaj dneh pozabite. Pri nas je celo četrto mesto označeno kot odlično, kot izvrstno. Da je to izjemen dosežek za našo majhno državo. Četrto mesto na velikem tekmovanju, lepo prosim. Je še kaj slabšega? Je, drugo mesto. Biti drugi je enako, kot da ti izjemna ženska reče, da si drugi moški v njenem življenju, da je eden pred teboj. Da bi si najraje pognal svinec skozi možgane.

Ko pri nas govorimo o tistem resnično šampionskem, je odgovor jasen: Tina Maze in Anže Kopitar! Tu se začnejo in končajo vse šampionske primerjave. Anže je hitro prerasel slovenske okvire, se odpravil na Švedsko in pozneje, jasno, v NHL. Tinino izjemno kariero je rešil pobeg iz omejenih okvirjev domače smučarske zveze. Da se razumemo, poudarek je na miselnih okvirjih. Govorimo o dvakratnem prvaku najmočnejše hokejske lige na svetu, o centru prvega napada aktualnih prvakov Los Angeles Kingsov in smučarki, za katero niti četrto niti drugo mesto nista izvrstni in je zato posledično aktualna olimpijska prvakinja v dveh disciplinah in zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala z rekordnim številom osvojenih točk. Vse jasno. Kot je jasno, da je imel Bill Shankly prav. Če si prvi, si prvi, če si drugi, si nič. It’s not your leg son, The book of Shankly, majhna knjižica slovitih citatov velikega moža iz Glenbucka in Shanksova avtobiografija dajeta izjemen vpogled v razmišljanje moža, ki je kot trener Liverpool FC iz druge pripeljal v prvo ligo, z njim osvojil šest lovorik in postavil temelje kluba, ki je pod njegovimi nasledniki Bobom Paisleyjem, Johnom Faganom in Kennyjem Dalglishem, ob tihi podpori klubskega oglednika Geoffa Twentymana v Angliji in Evropi osvojil vse in dodobra napolnil klubske vitrine. To je tista prava mentaliteta, mentaliteta zmagovalcev. In če še komu v tej naši samooklicani deželi šampionov kaj ni jasno, bom še enkrat ponovil. Bom kratek, jasen in preprost: Tina Maze in Anže Kopitar!