Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Pojdi, punca!

POJDI, PUNCA!

Prišel je čas, ko se bo odločilo. Naredil sem še zadnje požirke iz zelene pločevinke, za uživanje v dobrotah kralja živali, govorimo o prašiču, ne o levu, da ne bo nesporazuma, v tistem trenutku ni bilo časa. To sem si prihranil za pozneje. Zavalil sem se pred ekran mojega Samsunga, za katerega moj prijatelj že nekaj časa trdi, da je premajhen in da je čas, da si kupim večjega. Počasi, bom enkrat v prihodnosti. Se mi dogaja, da včasih v življenju zamujam, kar pa vedno niti ni slabo. TV in pivo, kako stereotipno, boste rekli. Jaz vam odgovarjam, da si stereotipe nekam vtaknite. Trenutek odločitve se je počasi bližal, trenutek, ki sem se ga hkrati veselil in bal. Kot veliki poet, čigar praznik praznujemo jutri. No, vsaj tisti, ki imamo še kaj občutka za kulturo. Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi, je zapisal poet. Jaz sem imel včeraj oboje.

Pojdi punca! Glas globoko v meni je zakričal, glas, ki ga je bilo mogoče slišati in čutiti. In punca je šla. Poletela je kot Jonathan Livingston, ki ni želel biti navaden galeb, ki ni želel le leteti do ribiških ladij, da bi dobil skorjo kruha ali sardelino glavo, da bi pač zgolj prišel do hrane, ampak je želel leteti dlje, hitreje, lepše, skratka želel je v letenju uživati. Da je postal popoln, izpolnjen, boljši. Punca je poletela v višave in se spustila, da je vsem tistim, ki so spodaj, ki so, kakršni pač so, ker tako želijo drugi, ker so preprosto tisto, kar niso, torej niso oni, pokazala in dokazala, kaj pomeni svoboda. Svobodni smo, da gremo, kamor želimo, in da smo, kar smo, je rekel Jonathan. Punca je letela proti cilju, proti popolnosti. Bila je to popolna skladnost misli in telesa. Bila je to demonstracija moči. Bila je to demonstracija volje do moči. Če bi bil Nietzsche še živ in bi videl njeno predstavo, bi moral eno svojih temeljnih del ne le na novo napisati, ampak tudi na novo definirati. To je bila samosvojost, vera vase in v svoje sposobnosti. Popolna samozavest, predanost svojim ciljem in svoji poti. To je bila ona. Punca ni le utelešala sebe. Utelešala je tudi vse tisto, kar pri ženskah cenim in spoštujem, in kar pri vse preveč ženskah pogrešam. Mar ne, draga?

Ko se je punca spuščala proti cilju, je raslo navdušenje in občudovanje. Šlo je za čisti užitek. A rasel je tudi strah. Da morda ne bo dovolj, da bo tako blizu pa vendarle tako daleč. Drznil sem si dvomiti. Moja napaka. Podvomil sem vanjo, ki ni imela dvomov. Niti ni imela časa dvomiti. Jaz sem očitno imel časa dovolj. A videl sem izjemno Annino vožnjo. Toda ona je na cilj pristala mehko kot Jonathan Livingston. Pristala je kot prva. Z dvema stotinkama sekunde prednosti. Igra stotink? Bullshit, popolnoma nepomembno, bila je prva. Na vrhu je bila le še ena grožnja popolnemu dnevu, grožnja, ki to dejansko ni bila. Gospodična Kildow, poročena in ločena Vonn, zdaj grobo rečeno Woods ni imela možnosti. Včeraj ne. Na domačih tleh ni šlo. A to so njeni in njihovi problemi. Moj edini problem je bil, da sem, preden sem sladko zaspal, pozabil nastaviti budilko na pol tretjo zjutraj in sem posledično prespal podelitev medalj. Problem, ki je bil zjutraj rešen brez težav. Informacijska doba oziroma MMC portal nacionalne televizije, ki mi je včeraj prihranila komentar trač mojstra. Pohvalno. Užival sem torej v podelitvi, užival v njenem zmagoslavju. Še enkrat sem se ji lahko poklonil. Kot je sama dala najlepši poklon poetu, ki je napisal Zdravljico. Njegovi verzi iz ust ameriških deklic. Simpatično. Doživel sem z zamudo, a saj vam pravim, da včasih v življenju zamujam.

Punca je po včerajšnjem smuku povedala veliko resnico. Da so najboljši vedno v vrhu. Ona ni le v vrhu, ona je na vrhu. Nimamo razlogov, da dvomimo, da je sposobna priti do medalje v preostalih treh disciplinah. A ne le do medalje, tudi do treh zlatih. Pretirano? Preveč optimistično? Morda, a pri vrhunski šampionki tudi to ni nemogoče. Zakaj si sploh postavljati meje? Če bi si jih postavljala sama, bi bila tam, kjer je slovensko alpsko smučanje, ki mu z vsemi svojimi uspehi in s svojo izjemno osebnostjo vztrajno nastavlja ogledalo. Menda sem vam za konec dolžen opravičilo. Ker sem pisal o punci. Paradoksalno. Ker je ta punca že davno postala Ženska. Ja, z veliko začetnico. Ženska, ki mi je še enkrat več polepšala dan. To je Tina – ena in edina. Najboljša v najpomembnejših trenutkih.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s