Doktor TK

PRILAGOJENI NA NEPRILAGOJENOST

Leta, stoletja in tisočletja evolucije. Razvoj človeške vrste. Pa se pojdimo za uvod malce darvinizma. Angleški naravoslovec Charles Darwin je leta 1859 izdal svoje delo O izvoru vrst z naravnim izborom ali ohranjanje boljših pasem v boju za obstanek. Gre za njegovo najpomembnejše delo in za enega temeljnih del na področju evolucije. V njem je predpostavil, da imamo ljudje in opice istega prednika. Nekateri to njegovo predpostavko jemljejo malce preveč dobesedno in se dejansko obnašajo kot opice. Mar res? No ja, govoriti tako je velika žalitev. Za opice, da ne bo pomote. Ja, te živali, katerih ime večkrat dobi negativno konotacijo, so za nekatere veliki gospodje, tako glede obnašanja kot tudi razmišljanja. Takšna je žalostna realnost. Razvoj človeka je razdeljen na naslednje razvojne faze: prokonzul, ramapitek, prazgodovinski človek, avstralopitek, spretni človek, pokončni človek, neandertalec in misleči človek. Ustavimo se za trenutek pri dveh prednikih današnjega sodobnega človeka; to sta pokončni človek in misleči človek, torej homo erectus in homo sapiens. Veliko vprašanje z jasnim odgovorom je, koliko je pokončnih, razen tega, da hodijo pokončno, in koliko mislečih. Jasen odgovor je, da je premalo pokončnih in premalo mislečih. Kakorkoli, razvili smo se v človeški stroj, ki naj bi bil prilagojen na trenutne razmere in situacije. Pa je to res?

Odgovor je ne. V redu, ne bom posploševal, ustavil se bom zgolj pri minulem petku in tudi četrtku, ki je po mnenju nekaterih, ki mislijo, da so pametnejši od drugih, napovedoval petkovo apokalipso. Vem, apokalipsa je močno pretiran izraz, a kaj, ko so nekateri močno pretiravali. Tako se je zgodilo, da je lep del Slovenije obstal. Da je bilo to v nekaterih primerih upravičeno, je dejstvo. Kot je dejstvo, da so bili primeri, ko je bilo vse skupaj neupravičeno, pretirano, milo rečeno neumno. Kup zaprtih cest, tovarn, šol in vrtcev. Čemu? Zakaj? Ker je pač naneslo približno pol metra snega, nekje malo več, nekje malo manj? Dovolj dolgo gostujem na tem planetu, da se spomnim pravih zim. To so bili časi, ko je bila zima dejansko zima. Ko smo imeli sneg od novembra pa vse do marca. In vse skupaj je bilo popolnoma logično in pričakovano. In resnično malokrat je kaj obstalo. Sčasoma smo naravo prisilili, da se je začela obnašati drugače, takrat so zime, ki smo jih bili vajeni, izginile, snega je bilo vse manj in prišli smo v obdobje, ko se v snežnih razmerah očitno ne znamo več obnašati, ne znamo pravilno reagirati. Panična reakcija? Hm, nisem prepričan, če je pridevnik paničen sploh na mestu.

Skratka, v petek je po nepotrebnem obstalo marsikaj. Koliko je bilo vse skupaj dobro, bolje rečeno slabo, za gospodarstvo, je jasno. Primer Revoza je le eden najbolj izpostavljenih primerov. Šlo je za prilagojenost na neprilagojeno v najbolj surovi formi. Zgodil se je precej čuden dan, ki ga je v neki državi preko Atlantika za našo državo in v imenu naše države rešila le izjemna Črnjanka. Vse ostalo je bilo za pozabo. Za pozabo? Ne, za opozorilo, da je v podobnih situacijah potrebno reagirati bolj tehtno, bolj modro, bolj preudarno. Po vsej povodnji in žledolomu, katerima smo bili priča v obdobju zadnjega leta, sem poslušal izjave, kako moramo biti na naslednje takšne in podobne situacije pripravljeni. Pa nismo. Ali pa smo pripravljeni preveč, kar seveda spet ni dobro. Tako se težko znebiš občutka, da je evolucija v tej državi zatajila. In potem med ljudmi zavlada nepotreben kaos. Prejšnji mesec sem bil v Italiji, v Dolomitih na 1400 in nekaj metrih nadmorske višine. V četrtek je začelo snežiti. Vsega skupaj je bilo konec v petek dopoldne. Nič posebnega, 10 centimetrov snega. Ko mi v noči na petkovo jutro nekaj ni dalo spati, sem naštel štiri vozila, ki so se ukvarjala s pluženjem in posipanjem cest. Ja, štiri za 10 centimetrov. Dobro, boste rekli, saj to je normalno, turizem pač, ne moreš se zajebavati. Res je, a tudi turizem je gospodarska panoga. Kot je transport, pa naj je to ljudi, surovin ali izdelkov, pomemben del ekonomije vsake države. In za nemoten transport je treba skrbeti. Pri nas pa…

Naj vas potolažim, da razlogov za paniko ni več. Danes je lep sončen dan, vsaj zaenkrat, zima, kakršne si želite, idila. Končno je tudi najbolj vztrajen žičničar v državi zmagal. In začenja se obdobje pusta, ki zimo prežene. Prihajamo v čas pustnih norčij, v prostor in čas, ko se norci počutijo zelo domače. Da ne bodo rekli, da so vse leto zapostavljeni in izločeni, da imajo torej utemeljene razloge, da se izpostavljajo in opozarjajo nase. Letos pa bomo v času norcev imeli tudi dan zaljubljencev. V soboto na tem blogu sledi voščilo v mojem slogu, na moj način. Imam občutek, da bo komu ob branju nerodno in neprijetno. Vsekakor ne prezrite.