Doktor TK

NAMESTO VRTNIC

Upreti se je naravna značilnost življenja. Tudi črv se obrne pod nogo, ki ga drobi. Na splošno se vitalnost in relativno dostojanstvo živali lahko merita z intenzivnostjo njenega upornega instinkta.

Mihail Bakunin

Danes je eden tistih dni, o katerem so mnenja deljena. Pač svobodna odločitev posameznika in s tem ni nič narobe. Torej se vsak sam odloči, ali Valentinovo praznuje na kakršen koli način ali ne. In ne moremo mimo tega, da je to ameriški praznik, ki smo ga uvozili in seveda, kako ameriško, da je to praznik trgovcev. Kdor me pozna, ve, da Američani niso niti približno moja najljubša nacija, daleč od tega. A bilo bi z moje strani neumno, morda celo malce neodgovorno, da bi a priori zavračal vse, kar je ameriškega. Treba je pač biti objektiven. In res je, da Valentinovo ni ravno dan, ki me je fasciniral. Lahko bi celo rekel, da gre za moj okus za malce preveč osladen praznik, če bi želel biti še protiameriško nastrojen, bi dodal, da je vse skupaj v slogu ameriškega potrošništva. Ljubezen ni osladna, naj bo jasno. Nisem pa dovolj pameten, da bi vedel, kdo si je to besedo sploh izmislil. Moja jamajška prijateljica pravi, da zagotovo moški. “Men invented word love, I love you and that crap.” Nekako tako se je izrazila. Ne zavračam torej vsega, kar je ameriško oziroma sprejemam tisto, kar je dobro in tu poreklo ne igra nobene vloge. Tudi Valentinovo je v zadnjih letih v mojih očeh dobilo popolnoma novo dimenzijo. Zaradi ene ženske. Ta ženska je Eve Ensler. In ona je Američanka.

Eve Ensler je pisateljica in dramatičarka. Je prepričana feministka in aktivistka za pravice žensk. Večino svojih del je spravila na oder. Njeno najbolj znano delo je The vagina monologues. Ta knjiga je v moji knjižni zbirki. Trenutno me ne sprašujte za izposojo, ker je nekje v Ljubljani, ne vem ali pri moji nečakinji ali pri mojem prijatelju, pomembno je, da je v varnih rokah. Sicer pa v knjižnicah lahko dobite tudi slovenski prevod. Knjiga in predstava sta navdahnili V-day, globalno gibanje za ustavitev nasilja nad ženskami. Eve je ustanoviteljica in umetniška direktorica. V-day pomeni trikrat V. V izvirniku: V for Victory, V for Valentine and V for Vagina. Gibanje vsako leto doživi vrhunec na Valentinovo. Gre za globalen dogodek, letošnji nosi naslov Rise for revolution. Brutalno preprosto statistično dejstvo pravi, da je vsaka tretja ženska pretepena ali posiljena v času svojega življenja. Eve in njeno gibanje delata na ozaveščenosti vseh, predvsem pa tistih, ki lahko nasilje preprečijo in ustavijo. Saj ne dvomite, da je V-day dobil moj podpis? Jasno, da sem podpisal. V njihovem ritmu Drum! Dance! Rise!

Marsikje v svetu še vedno vlada patriarhalna ureditev. Marsikje emancipacija še ni dosegla zmage. Iz različnih razlogov, naj so to verski, politični ali katerikoli drugi. Temeljna prepričanja V-daya so: da ima umetnost moč preobraziti razmišljanje in navdihuje ljudi, da ukrepajo; da se trajna družbena in kulturna sprememba širi z običajnimi ljudmi, ki delajo izredne stvari; da lokalne ženske najbolje vedo, kaj njihova skupnost potrebuje in lahko postanejo neustavljive voditeljice. Moja revolucija se začne v telesu, pravi Eve. In tu se pojavi problem, ko Eve in ves aktivizem, tako moški kot ženski, ne moreta nič. V nekaterih, teh je preveč, se revolucija iz znanih in neznanih vzrokov ne začne. In ostanejo tam, kjer so, tam, kjer ne bi smele biti. In tu ni govora o ženskah iz tretjega sveta, ampak iz našega sveta, iz sveta, kjer bi morale civilizacijske in moralne norme neenakost in nasilje že davno preseči. Tu mi bo na pomoč priskočil Albert Camus, francoski pisatelj, novinar in filozof, predstavnik evropskega eksistencializma. Ja, gre za obstoj, vprašanje je le, v kakšni formi. Memento mori! Dejstvo je, da bomo vsi enkrat umrli. Torej življenje preprosto dopušča le dve možnosti. Ali se trudiš živeti ali se trudiš umreti. Človek težko razume, zakaj se nekatere trudijo le umreti. Camus v svojem eseju Uporni človek: “Nikakršna človeška stvarnost se potemtakem ne bi mogla poroditi, če bi zaradi neke vnaprejšnje ureditve, ki je za Heglov sistem pravzaprav srečno naključje, že od vsega začetka ne obstajali dve vrsti zavesti, tako da eni zmanjka poguma in se noče odreči življenju ter zato privoli, da bo priznala drugo zavest, ne da bi od nje dobila kakšno priznanje. Vda se, skratka, v to, da je za drugo zavest zgolj stvar. Ta zavest, ki se odpove neodvisnemu življenju, da bi ohranila živalsko življenje, je zavest hlapca. Tista pa, ki s tem, da je priznana, pridobi neodvisnost, je zavest gospodarja. Druga od druge se razlikujeta od trenutka, ko se spopadeta in se ena ukloni pred drugo. Na tej stopnji dilema ni več ‘biti svoboden ali umreti’, pač pa ‘ubijati’ in ‘zasužnjiti’. Ta dilema še naprej odzvanja po zgodovini, četudi absurda v tem trenutku še ni konec.”

Eve Ensler je vzor in navdih. Ker se bori za boljši svet. Le da nekatere, jasno, da tudi nekateri, tega ne morejo sprejeti. In tako se nasilje še vedno dogaja. Pa ne govorimo le o fizičnem nasilju, tudi psihološkega aspekta ne smemo in ne moremo zanemariti. Če se vrnemo k zgornjemu citatu ruskega revolucionarnega anarhista. Nekatere, žal so vsepovsod okrog nas, ne premorejo biti dovolj naravne in torej ne premorejo upornega instinkta. Manjka jim vitalnosti in dignitete. Marsikaj vidimo, ne samo lepega, tudi marsikaj grdega, marsikaj, kar naše oči težko prenesejo. A prav nič se ne more primerjati s pogledom na amputiranega duha. Za to nadomestek preprosto ne obstaja. Pa brez zamere. Sem svoboden, to sem pač jaz in na Valentinovo namesto z rožami postrežem z družbeno kritiko. Ker nisem nekdo, ki figurativno sadi rožice, ampak nekdo, ki iskreno podaja svoj pogled na svet. Beseda ima neverjetno moč. Sicer je res, da so situacije, ko je bolje biti tiho. A ko je treba govoriti, govorite. In verjemite vase. Potem ima ta svet še možnost, da se preobrazi v boljši svet.