Doktor TK

IZGUBLJENI V OBREMENJENOSTI

Niti ne bom pisal o najboljši alpski smučarski današnjega časa, niti to ni športni prispevek. Najboljša slovenska športnica, ki je kadarkoli zastopala to državo pod katerokoli zastavo, je le povod za naslednje razmišljanje. Zgodilo se je po njenih dveh odstopih v Mariboru in ni se zgodilo prvič. Odziv dela javnosti namreč in kritika njenega odziva na poraze v tem primeru. Da ni prava športnica, da ni velika in kar je še podobnih neumnosti. Celo da v teh primerih nima pravega odnosa do navijačev, do javnosti. A Tina je nekaj, kar v današnjih časih mnogim manjka. Je iskrena.

Ja, iskrenosti mnogim manjka. In potem igrajo, problem je, da jim igranje ne gre ravno dobro od rok. A še vedno bolje kot igranje svoje vloge. Ker je svojo vlogo, torej sebe, večkrat težko, celo pretežko odigrati. Razlog? Najpreprostejše in najlažje vloge je najtežje odigrati. Svet, ki je v osnovi preprost, je potrebno zakomplicirati. Kompliciranje pa je del človeške narave. Problemov in težav je le toliko, kolikor si jih naredimo sami. In ne moti me, če si ljudje delajo težave. Ne odobravam pa, ko jih začnejo delati drugim. Da je vse skupaj bolj ali manj nepotrebno, seveda ne bom posebej poudarjal. Iskrenost, smo rekli. Če nisi iskren do sebe, boš še težje iskren do drugih. Licemerje je le logična posledica. In potem je igranje z odprtimi kartami toliko težje. Raje vidim, da so drugi iskreni do mene, a kaj ko jim ne uspeva. So raje diplomatski. Diplomacija je v tem primeru le sopomenka za licemerje. Še dobro, da obstajajo prijatelji, pravi prijatelji. Kot je lepo povedal Oscar Wilde, te pravi prijatelji zabodejo spredaj, kar pa ne pomeni nič drugega kot iskrenost.

Gremo dalje. Obstajajo primerki, ki vedo vse in še več. O politiki, gospodarstvu, športu, umetnosti in drugih panogah, ki spremljajo človeštvo. Vedo vse in znajo bolje. Bolje kot tisti, ki se s tem ukvarjajo, celo bolje od najboljših v svojem poslu. Z intelektom je nekdo obdarjen bolj, spet nekdo drug manj. Popolnoma naravno in največkrat nemoteče. Težava nastane, ko nekdo misli, da je pametnejši, kot dejansko je. Ko se v svoji percepciji obskurne samopodobe želi dvigniti na raven, ki ji preprosto ni kos. Napaka! Veliki Škot iz Glenbucka je povedal enostaven recept: “Pozabi na svojo močnejšo stran, izboljšuj svojo šibkejšo.” Vse skupaj vodi v obremenjenost z drugim in predvsem z drugimi. In potem ti namišljeni intelektualci celo mislijo, da lahko sodijo drugim. Pozabljajo pa seveda na tisto biblijsko, da naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen. Če bi se vsi tega dosledno držali, noben kamen ne bi poletel. Ker tisti redki, ki so brez greha, na to niti ne pomislijo. A na primer Nelsona Mandele in njemu podobnih je človeštvu večkrat primanjkovalo.

Končal bom brez posploševanja. Dovolj je, da se ozrem okrog sebe. Prekleto dobro vem, kaj se okrog mene dogaja, kdo je okrog mene in kaj si o meni misli, čeprav se v svoji hinavski pozi marsikdo trudi, da tega ne bi vedel. Berem vas kot knjigo. Želel bi si več iskrenih, a so stvari, ki niso odvisne zgolj od mene. Da ne bo nesporazuma, tisti, ki ste mi ljubi in tisti, ki ste iskreni, ne govorim o vas. Je pač tako, da nekateri mislijo, da vedo bolje od mene, da celo vedo o meni več, kot vem sam. Kdo bi razumel. Nikakor ni dobro, če preveč razmišljaš o drugih, ker se potem zelo rado zgodi, da pozabiš nase. Ne vem, kdo naj bi mi lahko sodil. Račune polagam najprej in predvsem sebi. Pojdite nazaj na vrh te strani in nad mojo sliko boste prebrali, da sem gospodar svoje usode in kapitan svoje duše. In neobremenjen z obremenjenimi. To je eden segmentov moje svobode. Kaj pa si mislim o gobcih, ki so obremenjeni s tistim in s tistimi, s čimer in s katerimi niti po naključju ne bi smeli biti? Ne bom odgovoril. Naj namesto mene odgovori zgornja slika moje malenkosti.