Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Minister, ablastnik in Sašo Peče

MINISTER, ABLASTNIK IN SAŠO PEČE

Bi moral minister za pravosodje, ali kakor se nekateri v tej deželi izražajo krivosodje, seveda, kadar jim ta izraz odgovarja, odstopiti? Je upravičeno proti njemu vložiti interpelacijo? Kaj je v tej državi etično, kaj moralno, kaj legalno in kaj legitimno? Kaj nam je že pred leti, kako vizionarsko, v parlamentu povedal takratni poslanec SNS-a Sašo Peče in kako je z mojimi odstopi in kako z upravičenostjo vloženih interpelacij proti meni. O tem v naslednjih vrsticah.

Torej najprej Goran Klemenčič. On nima razloga za odstop. Čeprav so se mu kot takratnemu predsedniku KPK-ja zgodile procesne napake. Ja, govorimo o procesnih napakah, ne o vsebini, ki je še vedno najmanj sporna, če se zelo milo izrazim. A na to dolenjski včasih zagrizeni mladi komunistek, lahko mu rečemo goreči pripadnik Titojugenda, če uporabim nacionalsocialistično retoriko, ne da nič. On je spet žrtev. A k dolenjskemu pastirju, na Balkanu, ki mu gre tako v nos, poznajo izraz čoban, in njegovi čredi se bomo vrnili. Odstop pravosodnega ministra je v tem trenutku popolnoma nesmiseln in neutemeljen. Zaradi preprostega razloga, to so etični in moralni standardi, ki jih pozna in se jih poslužuje slovenska politika. Res je, v tem kontekstu o etiki in morali zelo težko govorimo. Klemenčičev odstop bi bil torej smiseln in utemeljen le v primeru, če bi bili etika in morala v državi in posebej v politiki na mnogo višjem nivoju, na nivoju, ki ga poznajo le redke demokracije. A naši niso ne Aristotel, ne Sokrat, ne Platon. Če bi bili, potem z ministrovim odstopom ne bi bilo nič narobe, bil bi celo pričakovan, če ne celo zahtevan. S strani državljanov, da ne bo pomote. Klemenčič torej ostaja v sedlu. Upravičeno! Konec razprave.

Nietzsche je napisal Voljo do moči, Dolenjček, ali danes aktualno belogardistek, bi rad napisal Voljo do ablasti. Moč nad svojo čredo že ima. On, konvertit, ki se je iz Maršalovega častilca prelevil v častilca Vsemogočnega, ki je Komunistični manifest zamenjal za Biblijo. A naj bo jasno, da v Boga ne verjame. Niti ne verjame v to državo, niti ne verjame v tiste, ki tako nekritično verjamejo vanj. Kako naj nekdo verjame v Sveto pismo, če je sam utelešenje sedmih naglavnih grehov. To ni ne božje ne krščansko. Marsikaj bi ablastnik vedel povedati o napuhu, požrešnosti in pohlepu. Dante bi ga znal umestiti v marsikateri krog svojega Pekla. Sicer pa krožijo zgodbe, da mu tudi beseda prešuštvo nikakor ni tuja. Mar ni zanimivo, da se v Odmevih načeloma pojavi le takrat, ko jih vodi njegova prijateljica Rozika? Verjetno ima dobre razloge za to. In potem vehementno razlaga, kaj je res in kaj ni in kaj je prav in kaj ni. In kako se mu največkrat godi krivica, kako je žrtev zarote, saj vemo, katere. Ja, tudi vloga Kalimera mu nikakor ni tuja. Saj poznate znameniti Kalimerov izrek: “To je krivica, zares!” Ni mi popolnoma jasno, kaj smo mi zagrešili, da smo obsojeni na sobivanje z njim. Preprosto povedano je ablastnik baraba, kar je spet premil izraz. Ni mu mar za nič in nikogar, vključno z njegovima bratoma v orožju Krkovičem in Črnkovičem. Tako kot mu ni mar za njegovega zlatega dečka Časarja, ki so mu brutalno prekinili letovanje v Santo Domingu. A Časar ni lopov, v primerjavi z ablastnikom je navaden kurji tat in nič več.

Dovolj o tem, preidimo na malo politične satire. Sašo Peče je bil včasih poslanec SNS-a. Pozneje je izstopil iz poslanske skupine in počasi tudi končal svojo politično kariero. To je bilo obdobje začetka konca Zmaga Jelinčiča, ki mu je počasi začelo zmanjkovati vsebine. V zgodovino slovenskega parlamentarizma se je Peče zapisal s svojim znamenitim petminutnim govorom v parlamentu. Bilo je to v obdobju 2004-2008, letnice ne vem natančno, ko je bil dolenjski samozvanec predsednik vlade in ko je začel kovati svoj neslavno propadli projekt z matematičnim naslovom 50+. Sicer je po nekem čudnem naključju še enkrat uspel priti do stolčka prvega ministra, na katerem pa se ni obdržal dolgo. Odnesli so ga protesti in danes procesno in ne vsebinsko sporno poročilo KPK. Sam je to označil za državni udar. Da ne bi še kdo dvomil, da je samozvanec. Mar ne ovčice? Pečetovega govora ne bom ponavljal. Priporočam pa, da si ga ogledate, saj ni težko. YouTube in nekaj ključnih besed. Dovolj je, da vtipkate Sašo Peče. Kakorkoli, na koncu svojega govora je takratnemu prvemu ministru povedal, da bi bilo najlažje, da zamenja državljanke in državljane. A na njegovo veliko žalost nas ne more ne zamenjati, ne ukiniti, ne izgnati. Vsaj ne nas, ki še mislimo s svojo glavo.

In jaz? Nisem politik, čeprav sem že prejemal vabila na ta oder. Še vedno živim v realnem svetu. In v tem svetu se proti meni interpelacij ne izplača vlagati, ker preprosto padejo. Preko moje svobodne misli pač ne gre. Če se moram kje umakniti, se umaknem. Če moram kje odstopiti, odstopim. Sam prekleto dobro vem, kdaj je pravi trenutek. Tudi meni se zgodi, da sem kdaj, včasih le za nekaj v primerjavi z večnostjo kratkih trenutkov, pri kom persona non grata. Nič pretresljivega in nič nepredvidljivega, ker na koncu stvari vedno pridejo na svoje mesto. Se pa ne bom umaknil in ne bom odstopil s tega bloga. Ergo: drage moje bralke, spoštovani moji bralci, moje zvesto spletno občestvo, še naprej boste lahko uživali v mojih mislih in mojem pogledu na svet. Nasvidenje v moji naslednji retorični umetnini.

Vam privoščim post scriptum. Če je kdo preveč len, da bi iskal Pečetov govor, spodaj je povezava. Uživajte v govoru poslanca, za katerega so nekateri trdili, da z briljantino nima namazanih le las, ampak tudi jezik. Se popolnoma strinjam.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s