Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Referendum? Ne, hvala!

REFERENDUM? NE, HVALA!

Kdor me pozna in kdor je bral moja pretekla razmišljanja, ve, da me referendumi bolj ali manj ne zanimajo in da imam do te vrste ljudske volje bolj kot ne odklonilno mnenje. In da sem zagovornik kvoruma, ki je gladko pometel z lanskim referendumom o arhivih. Referenduma se bom udeležil, ko bo smiseln in ko bo ustrezal mojemu pogledu na svet. Ergo: naslednjega referenduma se gotovo ne bom udeležil. Škoda mojega časa. Tokrat sem prvič dobil ponudbo, da pobudo za referendum podpišem. Jasno, da sem jo gladko zavrnil. Škoda črnila. Nasedanje agitpropu ni ne moj slog ne moj način. Vem, agitprop ima skrajno sovjetski in komunističen podton, a tokrat ga bom povezal s Sovjetsko zvezo in komunizmom diametralno nasprotno orientirano ustanovo, ki sliši na kratico RKC. Rimokatoliški ustanovi, ki nikakor ne more preboleti, da že dolgo živimo v sekularizirani družbi, se pač ne bom pustil indoktrinirati. Če vsakomur priznavam versko in marsikatero drugo svobodo, menda ne pričakujem preveč, če želim, da mi vsakdo pusti pravico do svojega mnenja. Sicer pa, če mi je kdo ne priznava, si jo vzamem sam. Naj vsakogar potolažim, da imam svojo glavo. Konec razprave.

Da bo sprejeta in potrjena novela zakona o družinskih razmerjih povzročila vihar, je bilo jasno in pričakovano. Kot je bilo jasno in pričakovano, da sta pobuda in sam referendum na obzorju. Vedelo se je, zakaj in kaj je spornega oziroma najbolj spornega. Da bodo istospolni imeli pravico do posvojitve. A to je le najbolj izpostavljen primer. Nekatere moti še kaj drugega. Preprosto gre za popolno odsotnost sprejemanja drugih in drugačnih. Kogarkoli. In ja, se strinjam, verjetno je za omenjene posvojitve prezgodaj. Ker ta družba na to preprosto še ni pripravljena. Nekoč, predvidevajmo, da mi tega ne bomo doživeli, bo to verjetno popolnoma vsakdanje. Ostanimo pri verjetnosti in ne gotovosti. Kot je danes vsakdanje, logično in pričakovano, da imajo ženske precej več pravic, kot so jih imele na primer pred sto leti. O popolni enakopravnosti na tem mestu ne bi. Kot je danes normalno, da so temnopolti enakopravni, sicer ne pozabimo, da je rasizem še vedno prisoten, čeprav so bili še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA, tej samooklicani zibelki demokracije, civilizacije, enakopravne družbe in enakih možnosti, zatirani in marsikje izločeni iz družbenega življenja. Bili so pač žrtve segregacije. Baptistični duhovnik Martin Luther King Jr. je produkt tega obdobja. Uh, ne vem, morda ima njegova izjemna osebnost kaj opraviti s tem, da je bil vzgojen v evangeličanskem in ne rimokatoliškem duhu. Nisem dovolj pameten, da bi vedel. In če vse skupaj poenostavimo in zbanaliziramo, danes je popolnoma normalno, da ne moreš prižgati čika na vlaku, v čakalnici pri zdravniku ali pa kot je postalo normalno, da ga ne moreš prižgati v gostilni.

Od danes tako spornih posvojitev se bom distanciral. Ostalo me ne moti. Stvar svobodne odločitve. Kot sta se svobodno odločila na primer Freddie Mercury ali George Noel Gordon Byron. Ja, lahko bi moralizirali, a na tem mestu ne bomo. Canal Street je center Gay Villaga v Manchestru. Tam sem brez kakršnegakoli problema spil Guinnessa. Kot sem se v svojih srednješolskih časih brez problema pogovarjal s klošarji v Ljubljani. Brez zgražanja, marsikateri teh klošarjev je bolj izobražen in razgledan kot marsikdo, ki bere te vrstice. Ali pa kot sem brez problema spil pivo v lokalu sredi Grosupljega s človekom, za katerega nisem prepričan, kako naj ga imenujem. Odvisno od percepcije in psihološkega profila posameznega bralca. Da ugodim vsem. Pivo sem torej spil z Romom in pivo sem spil s ciganom. Kot se pogovarjam in spijem pivo s tistimi in med tistimi, katerim lahko upravičeno rečem moji ljudje.

Zdaj pa nazaj k otrokom in seveda njihovim pravicam. Morda bi mi kdo želel modrovati, naj bom tiho. Iz preprostega razloga. Ker nimam svojih. Nisem obremenjen, da bi moral nujno nekoga pustiti za seboj. In nisem obremenjen, kako bi moral iti naprej rod in priimek in kar je še podobnih neumnosti, na katere nekateri dajo marsikaj. V odgovor le to, da nekatere stvari ravno iz razloga, ker svojih nimam, lahko komentiram neobremenjeno. In naj bo jasno, da v prvi vrsti spoštujem individuuma in svobodno voljo. Je pa tudi res, da bi moralo biti vsakomur omogočeno, da do te možnosti pride. Potem naj se vsi, ki so jih polna usta besed o pravicah otrok, borijo za pravice vseh otrok. Acta, non verba! Žal je svet poln otrok, ki potrebujejo pomoč in ki samooklicanim borcem za njihove pravice ponujajo neskončne možnosti za pomoč in te vrste aktivizem. Nekateri nimajo niti možnosti dostojnega otroštva ali možnosti šolanja. In sploh ni potrebno iti daleč, da bi našli takšne, ki rabijo pomoč in predvsem možnost. Za začetek možnost, da živijo in se razvijajo v normalni družini. Razumevanje normalne družine na primer pomeni, da stara dva ne pijeta, ne terorizirata eden drugega in seveda otrok. Sicer pa tudi otroci v enostarševskih družinah lahko brez težav normalno odrastejo. Vsak bi moral začeti pri sebi. Potem bi bilo otrok, ki živijo dostojno otroštvo, več. We are the world, we are the children, we are the ones who make a brighter day so let’s start giving je prepeval Band Aid.

Vsi smo bili enkrat otroci. In prav je, da nekje globoko v sebi to vedno ostanemo. Potem bomo marsikaj lažje razumeli. Antoine de Saint-Exupéry, avtor Malega princa, te preproste in izjemne knjige, je bil v posvetilu jasen. Posvetil jo je Leonu Werthu. “Prosim otroke, naj mi oproste, da sem to knjigo posvetil odraslemu. Imam tehtno opravičilo: ta odrasli je moj najboljši prijatelj na svetu. Imam še eno opravičilo: ta odrasli razume vse, celo knjige za otroke. Imam še tretje opravičilo: ta odrasli živi v Franciji in je lačen in zebe ga. Močno potrebuje tolažbe. Če vsa ta opravičila ne zadoščajo, posvečam to knjigo otroku, kar je ta odrasli nekdaj bil. Vsi odrasli so bili najprej otroci. (Toda le redki od njih se tega spominjajo.) Torej bom posvetilo napisal takole: Leonu Werthu, ko je bil še majhen.”

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s