Doktor TK

KO SE ŽIVLJENJE REFLEKTIRA V NAJLEPŠI IGRI

Vedel sem že prejšnji teden, a sem vseeno previdno počakal, če mi bo nogomet slučajno ponudil še kaj nepredvidljivega. Osmina finala lige prvakov, razvlečena na ves mesec, je z vrhuncem postregla prejšnji teden. Nogomet, ta čudovita igra, ta približek resničnosti, sredstvo in tudi vzrok za marsikaj, je še enkrat pokazal vso svojo razsežnost, vso svojo razkošnost. In to v obračunu, ki tega ni obetal, v obračunu, ki je sicer obetal veliko, a gotovo ne razpleta, s katerim je postregel. Predvsem pa se je razpletlo tako, da smo bili vsi skupaj, eni bolj, drugi manj, v veliki zadregi. Ker ni šlo za ljudem tako priljubljeni dvoboj Davida in Goljata, ampak za dvoboj dveh klubskih povzpetnikov, ki so jih v orbito nogometne smetane izstrelili tako kritizirani in nepriljubljeni petrodolarji. Denar pomeni bližnjico do marsičesa in tega navaden človek, ki se iz dneva v dan bori za svoj vsakdanji kruh, niti ne sprejema, niti ne dopušča. Chelsea in Paris Saint Germain nista predstavnika nogometno tradicionalnih velikanov, a velikana postajata oziroma sta postala na drugačen način. In ravno zaradi načina ruski Žid na čelu Londončanov in katarski šejki na čelu Parižanov med tradicionalnimi ljubitelji nogometa ne uživajo niti občudovanja niti spoštovanja. A realnost je takšna, da novi nogometni velikani prihajajo iz velikih metropol in ne iz tradicionalno velikih provincialnih mest, ki so poleg industrijske revolucije dobila tudi velike nogometne klube. Klubi iz manjših provincialnih mest že dolgo ne vladajo v evropskem nogometu, tega obdobja je, sprijaznite se tisti preobremenjeni, že davno konec.

Zgodilo se je po pol ure igre na Stamford Bridgu, ko je bil prestrogo izključen Zlatan Ibrahimović. Fant, ki je odrasel v getu, v naselju s socialnimi stanovanji. Vrhunski nogometaš je postal ravno iz razloga, ker je ostal fant iz geta, ker je ostal tisto, kar je vedno bil. In natančno to je še danes. Paradoksalno – kot da na nek način ne bi spadal v ekipo dobro plačanih zvezdnikov. A to na Stamford Bridgu prejšnji teden ni bil nihče od nogometašev, ki so nosili dres pariškega kluba. Ne izjemni kapetan Tiago Silva, ne njegov partner v osrčju pariške obrambe in strelec prvega gola David Luiz, ne neumorni urugvajski el Matador Edinson Cavani in ne nihče drug. V nekem trenutku so postali običajni ljudje, eni izmed nas. Kar naenkrat niso bili več katarski plačanci. Nogomet je bil spet samo nogomet, samo igra. In življenje v najbolj čisti in plemeniti formi. Igra Parižanov z igralcem manj je dobila podton junaštva, borbenosti, romantike. Bili so izgubljeni in se vrnili, padali so in vstajali. Ko je nogomet, ta čudovita igra, že grozil, da bo postal imitacija življenja, ki si ga nihče ne želi, torej življenje v svoji najbolj surovi obliki, je pokazal svojo najlepšo, najbolj pozitivno stran. Nagradil je pariške borce, ki so na igrišču puščali znoj in energijo. Na zelenici so pustili srce. Prvi med enakimi? Zame dvoma ni. Tiago Silva! Kapetanu se je zgodila napaka, ki se mu ne bi smela. Igra z roko za enajstmetrovko in drugo vodstvo Chelseaja. V prvem trenutku popolnoma nerazumljivo. V naslednjem mi je bilo vse jasno. Enemu najboljših svetovnih srednjih branilcev se to v dvajseti minuti tekme ne bi moglo zgoditi, niti se mu ne bi moglo zgoditi v sedemdeseti. V podaljšku, po več kot uri igre njegovega moštva z igralcem manj, se mu je. Zaradi utrujenosti in posledično padca koncentracije. Le še en dokaz več, koliko so Parižani vložili v napredovanje, za katerega je z golom poskrbel ravno kapetan. Nogomet je bil pošten, življenje je bilo pošteno.

PSG je bil tisto, kar si želijo mnogi nevtralni ljubitelji nogometa. Bil je David, ki je premagal Goljata. Vsemu katarskemu denarju navkljub je bil za dve uri mali klub, na las podoben tistim, ki so mnogim simpatični in na stran katerih se navadno postavi nevtralna večina, ki je v tej vrsti obračunov na koncu tekme zadovoljna večkrat, kot bi človek pomislil na prvo žogo. David dejansko večkrat premaga Goljata, kot bi lahko pred tekmo predvideli. Tu nastopi ekonomist Jack Hirshleifer, ki ta pojav imenuje paradoks moči, ki ga predstavi s primerom o velikem in malem plemenu. Vsako pleme lahko vloži vse svoje napore v samo dve aktivnosti. Ti sta kmetovanje in bojevanje. Oba proizvajata hrano s kmetovanjem in jo jemljeta eden drugemu z bojevanjem. Katero pleme bo vložilo več svojih naporov v bojevanje? Malo. Najboljši način za razumevanje tega je, da si predstavljamo, da je malo pleme dejansko zelo majhno. Torej mora vložiti skoraj vse svoje omejene resurse samo v eno od obeh omenjenih aktivnosti. Če jih vloži v kmetovanje, potem bo ranljivo, če bo napadeno in vsa pridelana hrana bo ukradena. Če jih vloži v bojevanje, potem ima vsaj možnosti, da nekaj hrane ukrade. Hirshleifer zaključi, da manjši konkurenti posvečajo večji del svojih virov v tekmovalne aktivnosti. Primer paradoksa moči, ki ga je najraje omenjal, je ameriški poraz v Vietnamu. Kuper in Szymanski dodajata afganistanski upor Sovjetom, nizozemskega Špancem v 16. stoletju in ameriškega Britancem v vojni za neodvisnost. V teh primerih je mali dejansko premagal velikega. V drugih primerih je mali na koncu sicer premagan, a za veliko večjo ceno, kot bi pričakovali. Na primer Špartanci pri Termopilah, Afrikanerji v Burski vojni ali pa Teksačani pri Alamu.

Kuper in Szymanski sta v svoji Why England lose and other curious football phenomena explained analizirala neuravnoteženost evropskega klubskega nogometa. In prišla do zaključka, da ta pojav ni nič novega. V evropskem nogometu so lovorike, vsaj večino, vedno osvajali le nekateri klubi. Kot so osvajali nacionalna prvenstva. Torej je šla večina lovorik v vitrine italijanskih Juventusa, Milana in Interja, španskih Reala in Barcelone, angleških Arsenala, Manchester Uniteda in Liverpoola in nemškega Bayerna. Edino, kar je danes v evropskem nogometu novega, je denar. In večina zagovarja tezo, da je neenakost med klubi, ki jo je povzročil denar, nepoštena. Zato takšen odpor do Chelseaja, Manchester Cityja in osrednjega akterja mojega tokratnega razmišljanja Paris Saint Germaina. Zaradi tega je pariški nastop vreden še toliko več. Neenakost med klubi zaradi denarja? Kuper in Szymanski pravita, da je to moralni argument, toda nikakor ne uporabna politična agenda. In večina nogometnih navdušencev je v bistvu pristašev neuravnoteženega nogometa, čeprav si bodo to težko priznali. Ker si želijo nogometne dinastije, ki jih lahko sovražiš, za katere si želiš, da doživijo polom. Če se to zgodi proti malemu klubu, toliko bolje. Zanimivo, kako si mnogi želijo presenečenj in zmag malih, ko pa tekmovanja pridejo v zaključne boje, si želijo vrhunskih derbijev. Paradoks! Dejstvo je, da si vsi želimo gledati najboljše igrati proti najboljšim in ne najbolj simpatične proti najbolj simpatičnim. Če mi ne verjamete zdaj, mi boste v nedeljo, ki ponuja največji angleški derbi, ko bo pri Liverpoolu na Anfieldu gostoval Manchester United, in večerni španski el clasico, ko bo Camp Nou prizorišče epskega obračuna med Barcelono in Realom. V vsakem primeru se bomo vsi osredotočili zgolj na nogomet. Denar bo v tisti uri in pol popolnoma nepomemben.