Doktor TK

KO SE ŽELJE NE URESNIČIJO

Potrebno je bilo počakati na vsaj malo časovne distance. Potrebno je bilo premisliti, pogoltniti, predelati, prebaviti. Zadnjo nedeljo je bilo potrebno definirati kar se da objektivno. A popolnoma objektiven ne bom. Ker ne morem biti. Konec koncev gre za moj pogled in, jasno, vem, da se z njim ne bo strinjal vsak. Kar je normalno, pričakovano in tudi zaželeno. V nedeljo se je razpletlo, kot se pač je. Ne po mojem okusu niti ne po mojih željah. Želje se pač ne uresničijo vedno, ne glede na to, koliko verjameš in koliko si želiš.

V nedeljo je bil slovenski šport v igri za dva velika kristalna globusa, za krono izjemne zimske sezone. Pri meni dvoma ni bilo. Če bi imel možnost izbirati in če bi moral izbrati le enega, bi bilo vse jasno. Tina bi imela prednost. Ne bi razmišljal, ne bi dvomil. A pravice izbire nisem imel. Lahko sem le upal. In upanje je bilo, priznam, majhno. Realno sem pričakoval tisto, kar se je zgodilo. Da bo Anna zmagala, da Tina ne bo pred Anno, kar bi za skupno zmago morala biti. Vse je bilo realno. Pa verjemite, da v nedeljo nisem želel biti realen, še manj pa sem si realnosti želel. Upanje umira zadnje in je na koncu pričakovano umrlo. Utopilo se je v adrenalinu, ki se je v meni sprostil v zadnjih minutah sezone in verjetno v zadnjih minutah izjemne kariere. Bilo je to stanje nekontroliranega globokega dihanja in divjega razbijanja srca. Bila je to zelo osebna, zelo intimna izkušnja. Ko je bilo vsega konec, sem se obrnil stran. Preprosto nisem prenesel prizorov, ki jih je ponujala televizijska slika.

Pred leti si ne bi mislil, bilo bi neverjetno, da bom, zapriseženi ljubitelj žoge in kolektivnih športov, kdaj toliko časa posvetil spremljanju smučanja, da bom nekoga tako občudoval in spoštoval. Še v časih bivše skupne države, ko so nas hranili z alpskim smučanjem kot pomembnim delom slovenske identitete, nenazadnje so nam to priznavali tudi sodržavljani južneje od nas, ko so nas ožigosali za skijaše, ko so nas vzgajali, da moramo občudovati in navijati za Križaja, Strela, Franka, Petroviča, Svetovo in ostale, sem sam občudoval in navijal tudi za druge. Za tiste, ki so mi pomenili več kot slovenski smučarji. Več so mi pomenili Baka Slišković, Zlatko Vujović, Piksi Stojković,… Več sta mi pomenila tudi Michel Platini in Ruud Gullit, Francoz in Nizozemec, moja glavna nogometna idola osemdesetih. Ja, pred Maradono. Več so mi pomenili Veselin Vujović, Mirko Bašić, Mile Isaković,… Več so mi pomenili Dražen Petrović, Toni Kukoč, Vlade Divac,… In več so mi pomenili Peter Vilfan, Jure Zdovc, Rolando Pušnik, Iztok Puc in Srečko Katanec, tisti redki slovenski izbranci, ki so oblekli dres jugoslovanske košarkarske, rokometne in nogometne reprezentance. In nič se ni spremenilo, ko smo se razšli, ko nismo bili več od Vardarja do Triglava. Več kot slovenski smučarji so mi pomenili nekateri tuji športniki, ki so nosili drese slovenskih klubov. Tu ne morem mimo Dejana Perića, Edija Kokšarova in Sergeja Rutenke. In potem se je pojavila Ona…

Naj bo jasno, povedal bom brez osladnega, priliznjenega in nepotrebnega olepševanja. Torej Žan Košir in Filip Flisar mi ne pomenita nič. Sicer spoštovanja vredno, da si uspešen, da si najboljši v kateremkoli športu, v katerikoli življenjski sferi, ne glede na še tako omejeno konkurenco. A deskanje na snegu in smučarski kros sta bolj kot ne rekreacija. Konec razprave. Jakov Fak? Že popolnoma druga zgodba, čeprav si biatlonsko tekmo ogledam le po naključju. Pa še v tem primeru se ne morem pohvaliti z ogledom celotnega prenosa. Smučarski skoki in v aktualnem primeru Peter Prevc? Še vedno popolnoma neprimerljivo s Tino. Še vedno vztrajam, niti nisem imel nobenega dobrega in utemeljenega razloga, da bi mnenje spremenil, da sta edina šampiona v Sloveniji Tina Maze in Anže Kopitar. Lahko mi modrujete, da je na primer Goran Dragić vrhunski košarkar, da je Samir Handanović vrhunski nogometni vratar in še koga mi lahko naštejete, a to je še vedno daleč od Tinine in Anžetove ravni. Konec koncev imam za vsakogar protiargument, če že govorimo o Dragiću in Handanoviću, da sta to športnika, ki nista praktično še nič osvojila, ki sta brez lovorik in brez medalj. A vrnimo se k Prevcu. Ne, ne boste me prepričali, da je šampion, ker mu za pravo šampionsko zmes še nekaj manjka. Saj veste, zakaj je ostal brez globusa. Ker je imel premalo zmag. Ja, to je zaenkrat njegov problem, da je velikokrat blizu, pa vendar mu največkrat zmanjka. Kot mu je zmanjkalo v nedeljo, ko je bil v situaciji, ko bi moral zmagati. In ni šampion, ker ni bil ne olimpijski ne svetovni prvak. Ne še. Da se razumemo, Pero ima vse možnosti, da postane šampion, v to sem prepričan, in le od njega je odvisno, če bo postal to, za kar ga ima zmotno večina Slovencev že danes. Saj se spomnite, tudi Primož Peterka je bil šampion, a se je zaradi usodne kombinacije žeje in nagona hitro sesul sam vase.

Okej, ko smo ravno pri Prevcu in Peterki in njunih bojih za veliki kristalni globus. Peterka je bil drugič zmagovalec svetovnega pokala, ko sta Funakija na zadnji tekmi prehitela dva njegova japonska rojaka. Takrat smo poslušali traktate o japonski časti, športnem boju, celo melodramatične zgodbe o samurajih. V nasprotnem primeru bi v tej deželi poslušali konspirativne teorije in vse, kar spada zraven. Danes so kovači teorij zarote bolj ali manj tiho, največ pa poslušamo patetične izpade, ja, uganili ste, o pravem plemenitem športnem boju med Prevcem in Tepešem. Ker smo Slovenci pošten, pokončen, športen in kar je še teh pridevnikov narod. Ker nismo kot, ja, jasno, kdo pa drug, Avstrijci. In še koga bi našli. Na prvi pogled vsa ta obremenjenost z drugimi nacijami preseneča, a le na prvi pogled. Stvari so jasne in govorijo o majhnosti, omejenosti, zahojenosti. In potem se človek upravičeno vpraša, če si takšna nacija sploh zasluži šampione. Ali še bolje: Slovenija ni okolje, ki bi proizvajalo šampione, zato redkim še toliko večji poklon, sicer pa Tina ne bi bila nikoli to, kar je danes, če ne bi prišla v italijanske roke. In ja, seveda, da ne pozabim, jebe se Freundu za slovensko čast in poštenost. On je vzel globus, odšel in nas prepustil, da med seboj razčistimo, kaj se je v nedeljo zgodilo, kaj bi se moralo in kdo ima prav. Saj res, bi bilo v nedeljo bolje uporabiti cinizem v najčistejši obliki in makiavelistični pragmatizem? Morda. Ne bom se nagnil na nobeno stran, a nedvomno je Tepeš Prevcu storil veliko uslugo. Ne sicer v boju za skupno zmago v svetovnem pokalu, brez katere je v nedeljo ostal, a uslugo, ki mu lahko koristi v nadaljevanju kariere. Tepeš je v bistvu Prevcu nehote povedal, da globusa ni osvojil, ker ni zmagal, ker je zmagal premalokrat v sezoni in da mu ravno zmage manjkajo do končnega slavja in statusa šampiona. Ne oporekajte, Peter Prevc (še) ni šampion. Morda boste rekli, da je boljši in uspešnejši kot omenjena Dragić in Handanović in tu vam ne mislim oporekati. Ni pa (še) Tina Maze ali Anže Kopitar.

Zanimivo, redni del NHL sezone gre h koncu, Los Angeles Kingsi pa lovijo končnico. In Anže zabija, podaja, odloča. To je šampion, najboljši v najpomembnejših trenutkih. A končal bom s Tino. Saj niste pričakovali česa drugega. Verjetno smo gledali njeno zadnjo sezono, praktično sem prepričan o tem. Želel sem uživati v zadnjih tekmah, pa nisem mogel popolnoma. Preveč je bilo nervoze. In končalo se je s porazom. Bolelo je. Bolel je poraz in bolela je nemoč. Bi morala smučati še eno sezono? Nisem prepričan, vsekakor stvar njene odločitve. In če se odloči, v kar pa ne verjamem, čeprav si na nek način želim, bo nadaljevala zgolj zaradi zmagovanja. Ne kot nekateri naši “junaki” belih strmin, sploh tisti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, še v prejšnjem mileniju, v časih, ko je bilo pri nas še denarja za šport in ko so se sploh smučarji, vprašajte priložnostnega raperja Jureta Koširja, na račun stare slave in slovenske nacionalne identitete iz osemdesetih vlekli po prizoriščih svetovnega pokala in za odlična petnajsta, izvrstna trinajsta in fenomenalna deseta, ja ljudje, bili so med deseterico, mesta prejemali relativno lepe vsote. In vehementno vpili, da je smučanje slovenski nacionalni šport, nogomet pa balkanski. Govorimo o mestih, ki so za Tino velik poraz, zanjo je večkrat celo drugo mesto poraz. In ravno zaradi nje je v nedeljo še toliko bolj bolelo. A prav je, da se ji poklonimo, čeprav vem, da se ji nekateri ne bodo. Iz preprostega razloga. Ker je Tina vse tisto, kar oni niso. Je iskrena, je uspešna, je šampionka in je izjemen značaj. Vse govori zanjo, vse zmage, vsi uspehi. Tega tudi nedeljski poraz ne more ne pokvariti, ne popačiti, ne zamegliti, ne izbrisati. Hvala ti, punca!