Doktor TK

ZA ZLORABO OTROK GRE

Naslov je parafraza samooklicane koalicije Za otroke gre. Tiste koalicije, ki je pričakovano referendum dala v ustavno presojo. A naslov je tudi dejstvo. Ne, ne gre za otroke, gre za zlorabo otrok v sprevržene, oportunistične namene. Svinjanje Primca in somišljenikov ni nekaj novega, nikakor ne, a stvar presega meje dobrega okusa in zdravega razuma. Da bodo šli do konca, je bilo jasno, kot je bilo jasno, da ne bodo izbirali niti sredstev niti retorike. Pričakovanje, da bo ustavno sodišče ugotovilo, da zakonska zveza moža in žene ni protiustavna in da ni kršenje človekovih pravic, je svojevrstna demagogija. In potem zavaljeni Primc še modruje, kaj je strokovno in kaj ideološko. Obnaša se kot erudit, dejansko pa ni nič drugega kot klečeplazec. Višek pritlehnosti pa je izjava o desetih pravnikih, ki so pomagali spisati ustavno pritožbo in so delali pro bono. Pro bono? Uh, me res zanima, če so delali zastonj. Če sem iskren, ne verjamem. O višku pritlehnosti sem govoril. Oh, ne gre le za pritlehnost, gre za retoriko, ki je nesprejemljiva. Pravniki se po besedah zavaljenega prasca nočejo izpostavljati, ker se bojijo homoseksualnega lobija, ki naj bi bil zelo maščevalen in zelo grobo napade mnoge, tudi, pazite zdaj, najbolj znane svetovne obraze, ki se postavijo nasproti njihovim interesom. Ja, bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Strahu pred homoseksualnim lobijem pa se učeno reče homolobifobija. No pa sem se naučil nekaj novega, zanimivo, da mi slovar slovenskega knjižnega jezika tu ni mogel pomagati in sem na pomoč moral poklicati strica Googla.

Primc in njegovi somišljeniki iz koalicije otroke le zlorabljajo v točno določene namene. Govorimo o klečeplazenju pred Ivanom Grosupeljskim, ki bi bil rad Ivan Vseslovenski, kar pa nikoli ne bo postal. Ker nas je še vedno ogromno, lahko bi nas bilo še več, bilo bi celo priporočljivo, ki imamo svojo glavo in ne nasedamo njegovemu modusu operandi. Ne, ne gre za otroke, gre za poceni nabiranje političnih točk in volilnih glasov v prizadevanju povzpeti se spet na oblast. To je vse, kar njega in njegovo stranko, organizirano po partijskem vzoru, zanima. Ja, pri Ivanu drži tista: enkrat komunist, vedno komunist. Ne gre tu za Boga. Vsemogočni je le izgovor in politično sredstvo. Če komu še ni jasno, da so tisti, ki naj bi bili za otroke, le podaljšek trgovca s smrtjo, zaviti v celofan civilne iniciative, ja, gre le še za eno zlorabo, naj spomnim, da je zavaljeni tudi glavni jurišnik v Odboru 2014, ki prodaja zgodbe o političnih zapornikih in kar je še podobnih neumnosti. Gre za klasični primer servilnosti. Enako kot je servilna Novakova s svojo tako imenovano krščansko stranko. Stranko, ki mirno gleda, celo dela na tem, da ji neka druga, večja stranka jemlje glasove dela volilnega telesa, ki živi po dogmah rimokatoliške cerkve. Stvar je jasna, Nova Slovenija, pustimo zdaj ob strani razpravo, koliko so novi, je pač stranka, ki niti ne želi, niti noče prevzeti odgovornosti. In na čelu stranke imajo žensko. Na prvi pogled sicer zelo moderno in liberalno, a ni tako. Če prosto povzamem našega velecenjenega filozofa Slavoja Žižka, pomeni ženska na čelu desničarske stranke le to, da konservatizem izgleda manj konservativno. To je Novakova. Njeno omenjanje Nemčije in Angele Merkel kot zgleda za marsikaj pa je patetično.

Res me zanima, kaj in koliko vsi tisti, ki tako vehementno zagovarjajo pravice otrok, dejansko naredijo za otroke. Za vse otroke tega sveta. Ne bom govoril na pamet, a verjetno zelo malo oziroma nič. Ponavljam, ne gre za otroke, gre za zlorabo otrok. In če smo že pri krščanskih vrednotah, imajo dovolj zgledov, po katerih bi se lahko ravnali. Saj veste, zgledovati se moraš po boljših od sebe, ker boljši od tebe vedno so. Naj omenim le jezuita Bergoglia in lazarista Opeko. Ja, Ernesto Che Guevara, za katerega je Jean-Paul Sartre dejal, da je bil najpopolnejše človeško bitje svoje dobe, je imel prav: da besede, ki niso podkrepljene z dejanji, niso vredne nič. In ne vem, kaj si o omenjenih misli Jezus Kristus, ki bo zjutraj še enkrat več vstal od mrtvih. Če bi takrat vedel zanje, bi verjetno pred slabimi 2000 leti prekleto dobro premislil, ali naj se da Rimljanom pribiti na les. A ne gre mu zameriti, bil je namreč socialist. Sicer naj pa preverijo, če je sploh še na njihovem križu, ali ga je zapustil in je morda razpelo obrnjeno na glavo.

Končajmo s predstavnico tistih, ki so vložili sprejeto novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je pripeljala do točke, kjer nasprotniki, ki sem jih omenjal zgoraj, uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva, da bi zakon padel. Govorim o Violeti Tomič, o antipodu Ljudmili in njej podobnim. Tomičeva je vse tisto, kar tipični zaplankani desničarski volivec pri ženskah sovraži in česar ne prebavlja. Tako pač je. Sam dvomov nimam, Violetka je carica. Spodaj je povezava na njen odlični parlamentarni nagovor točno določeni skupini poslancev in še marsikdo drug bi se lahko našel v njenih besedah.