Doktor TK

ZAKAJ PRAZNIKI TRAJAJO PREDOLGO

Je praznikov preveč? Vzemimo na tem mestu praznike kot dela proste dneve. Odvisno od interesa. Nekateri bi imeli praznik vsak drug dan, vmes pa nedeljo. Za nekatere jih je že zdaj preveč. Za tako imenovane gospodarstvenike, ki nas podučujejo, koliko vsak praznik stane gospodarstvo. Upam, da zaradi tega ne bo propadlo. Ja, res me skrbi. In potem se podjetniki, torej predstavniki kapitala, in sindikalisti, torej predstavniki ljudi, no, malce cinizma, jasno, da v praksi ni ravno tako, prerekajo in eden drugemu pa tudi nam dokazujejo, kdo ima prav. Niti ni najbolj pomembno, dejstvo je, da je popolnoma vseeno ali Samo Hribar Milič ali Dušan Semolič ali kdorkoli drug njunega ranga. Nikogar od njih ne bo slana, ne bojte se za njih. Je praznikov preveč? Ne, če pogledamo z aspekta, koliko bi jih lahko bilo, če bi vsak lahko izsilil svoje. Tudi če nimamo dela prostih dni, praznujejo marsikaj. Najbolj zagnani so fosilni ostanki, metuzalemi, muzejski eksponati, ki v imenu ideološkega boja in svojevrstnih pogledov na zgodovino bijejo večni boj med zvezdo in križem. So oni najbolj nesprejemljivi? Ne, še slabši so tisti, ki s tem nimajo nič pa se obnašajo, kot da so živeli v tistem času. Mene ne bodo jebali, sem se rodil prepozno za te neumnosti, preprosto sem premlad. Sicer bi pa konec koncev tudi sam pristavil svoj lonček in izsilil svoj praznik. Recimo 17. marec, to je dan, ko sem izzival usodo in flirtal z Matildo. Vlak sicer ni iztiril, jaz pa sem ostal živ. Tako delavsko, sindikalistično in rdeče bi bil to lahko praznik kretničarjev. Lahko pa bi bil to tudi dan svetega Doktorja, če bi me božanska entiteta beatificirala. Saj veste, da me ne bi, ji preveč nasprotujem.

Trajajo prazniki predolgo? Ja. Seveda ne vsi, nekateri pač. A ne trajajo le predolgo, praktično se nekateri razvlečejo na vse leto. In tako iz dneva v dan, iz leta v leto. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo. Decembrska in novoletna osladnost je še najmanj, traja tistih nekaj dni. Prazniki, povezani z državo, so tudi le nekajdnevni problemi. Ne krivi ne dolžni poslušamo naštevanje zaslug enih in drugih, včasih se najdejo še tretji. Klasika polarizacije. Omenil sem praznike, ki na nek način trajajo vse leto. Torej pust, Velika noč, nekje vmes pa se pojavi še 1. april. Ko nekateri kar nosijo maske, čeprav je pust že mimo. In ne snamejo jih niti takrat, ko le-te padejo. 1. april je neuradni dan norcev. In se razvleče na vse leto. Kot bi eni imeli občutek, da morajo vedno in povsod kazati in dokazovati svojo norost. Velika noč, ki je minila nekaj dni nazaj pa tudi kar noče oditi s koledarja. Saj veste, vedno se najde kdo, ki bi rad komu razbijal jajca, govorim seveda figurativno. Je pač tako, da je svet poln idiotov, da je mati idiota vedno noseča in da niso vsi moški Dostojevski. On je Idiota napisal.

Tako gre to v tej galaksiji od pusta preko 1. aprila do Velike noči. Iz dneva v dan. In kaj je med pustom in Veliko nočjo? Ja, post. Ko ni nič narobe, če se človek čemu odpove. Sploh ni nujno, da mrhovini. Še najbolje bi bilo, če bi trajal vse leto in bi se bilo mogoče odpovedati neumnosti. Utopija. Po vsem tem običajni delovni dan še vedno ne zveni glamurozno, a vendar dovolj mamljivo. Naj bo torej čim več običajnih delovnih dni, kljub temu, da je to v današnjem globalnem informacijskem svetu precej težko. Možnost, da ti idiot preseka pot, je velika. Še dobro, da obstaja tipka za izklop.