Doktor TK

MIT O KLICU DOMOVINE

Anže Kopitar je potrdil udeležbo v reprezentančnem dresu. In Slovenija slavi, Slovenija triumfira. To je pravi, ponosni, zavedni in še in še Slovenec. Tako se dela, to je pravi način. Ne pa kot nekateri drugi, največkrat je izpostavljen, jasno, Beno Udrih. Daleč najboljši slovenski hokejist, dvakratni prvak NHL-a, se je odločil, kot se je. V prvi vrsti gre za njegovo odločitev in treba jo je spoštovati. Kot bi bilo treba spoštovati in predvsem sprejeti kakršnokoli drugo njegovo odločitev. Ja, vsak se v prvi vrsti in predvsem odloča sam. Zgodba o klicu domovine je mit, ki ga bom na tem mestu argumentirano razbil. Kot Adam Savage in Jamie Hyneman. Busted! Totally busted! Vem, ne bodo se vsi strinjali, a saj veste, gre za moje mnenje, moj pogled. In do tega imam vso pravico.

V nogometu odpovedi ni, izjeme so poškodbe. Nogomet je prevelik, nogomet ne rabi olimpijade, svetovno in tudi evropsko prvenstvo pomenita preveč. Bi se kateri slovenski nogometaš temu odpovedal? Jasno, da ne. Takšna priložnost se ponudi mogoče enkrat v karieri. In tudi drugje ni odpovedi, niti v največjih reprezentancah ne. Biti svetovni ali evropski prvak je dosežek, je vrhunec, je prestiž. Zakaj? Preprosto, ker se svetovno in evropsko prvenstvo zgodita na štiri leta. Ja, prvak si štiri leta. Popolnoma neprimerljivo s hokejem, košarko in rokometom. Košarkarska evropska prvenstva so vsaki dve leti, na štiri leta se zgodi še svetovno prvenstvo in olimpijske igre. Kar pomeni vsako leto veliko tekmovanje. V rokometu sta in svetovno in evropsko prvenstvo na vsaki dve leti, kar pomeni veliko tekmovanje vsako leto, ki se vsako četrto z olimpijado podvoji. Ja, nič več in nič manj kot dve veliki tekmovanji v enem letu, bolje rečeno v pol leta. Preveč, preprosto preveč. In omenjeni hokej? Svetovno prvenstvo vsako leto. Lepo prosim. In ja, vsako četrto še olimpijada, torej dve veliki tekmovanji v štirih mesecih. Se je potem sploh upravičeno čuditi in se zgražati, ker prihaja do odpovedi? Ne!

Odpovedi se pričakovano dogajajo, ne samo pri nas. Zaradi različnih vzrokov: dolgih klubskih sezon, poškodb in še marsikaj se najde. Glavni problem je, da je velikih reprezentančnih tekmovanj, kot sem omenil, preveč in posledično uspehi na njih niti približno ne pomenijo prestiža, ki bi zagotovo obstajal, če bi bil časovni interval med prvenstvi štiri ali pa vsaj tri leta. In vsi ti športniki so profesionalci, so v službah svojih klubov, svojih delodajalcev. Popolnoma jasno je, da klubi želijo, da se igralci vrnejo spočiti in nepoškodovani. Njih dejansko ne zanima uspeh reprezentanc, vsaj v veliki večini primerov ne. Še reprezentance si postavijo svoje prioritete, olimpijada dobi prednost pred evropskim prvenstvom, na primer. Tako rokometne reprezentance, ki stavijo vse na uspeh na olimpijskih igrah, v letu olimpijade evropsko prvenstvo odigrajo s pomlajeno reprezentanco in glavnim adutom dajo prosto, da olimpijski turnir pričakajo v kar najbolj optimalnem stanju. Gre za popolnoma praktične razloge. Klic domovine je mit. Med običajnimi ljudmi, med navijači, podporniki gre bolj ali manj za moralne argumente in nikakor ne praktične. Vsak se pač sam odloči, ali bo igral za reprezentanco ali ne. Lahko se moralizira o načinu, ja, se popolnoma strinjam, najbolj klasičen primer je Beno Udrih, a na koncu gre še vedno le za prosto odločitev vsakega posameznika.

Končajmo s hokejem. NHL je daleč nad Svetovno hokejsko zvezo, a je pred leti le pristala na dogovor, da se liga v času olimpijskega turnirja prekine in lahko vsi igrajo z vsemi najboljšimi. Ker je olimpijada le vsake štiri leta in ker igrajo najboljši, olimpijski naslov pomeni precej več, kot je včasih. Med svetovnim prvenstvom se končnica igra. Bi NHL pristala na dogovor, da se koledarja uskladita in bi tudi na svetovnih prvenstvih igrali vsi najboljši? Verjetno ja, a le če bi bilo svetovno prvenstvo vsake štiri leta. Potem sem prepričan, da bi se znal najti ustrezen dogovor. Dokler pa bo svetovno prvenstvo vsako leto, bo tako, kot je. Nikoli ne bodo igrali vsi najboljši in naslov svetovnega prvaka bo pomenil malo. Ja, malo, sploh v primerjavi z naslovom prvaka NHL. To dvoje je popolnoma neprimerljivo. Vsak vrhunski hokejist bo povedal, da je glavni cilj kariere osvojitev pokala lorda Stanleyja. Šele potem sledi vse ostalo. Torej je tudi klub postavljen pred reprezentanco. S čimer se sam popolnoma strinjam. Bodite prepričani, da vam ne bom postregel s patetičnimi izpadi o reprezentanci in domovini. Nekatera dejstva je pač potrebno sprejeti.

In res za konec še najboljši slovenski športnik, naš edini šampion. Vem, če bi tokratni nastop v reprezentanci odpovedal, bi mi prejšnji stavek marsikdo na vse načine oporekal, med drugim bi verjetno izvedel, da sploh ni slovenski športnik, če igra za ameriški klub in ne za Slovenijo, čeprav je jasno, da bi šlo za plitek in patetičen argument. Sam mu ne bi niti malo zameril, če ga tokrat ne bi bilo. Neodvisno od vzrokov in razlogov bi spoštoval, sprejel in razumel njegovo odločitev. Da ne bo pomote, nič ni narobe, da bo pomagal soigralcem pri napadu na obstanek v elitni skupini svetovnega hokeja, čeprav je jasno, da Slovenija tja ne sodi. Tako je, govorim zgolj faktično in nič drugega. Z vsem dolžnim spoštovanjem do ostalih imamo samo enega zares vrhunskega hokejista. In raje kot v slovenskem dresu na svetovnem prvenstvu bi ga v naslednjih tednih gledal igrati v dresu Los Angeles Kingsov v končnici najmočnejše hokejske lige na planetu. Slovenija je okolje, ki ga je Anže že davno prerasel. Njegov svet je svet NHL, svet najboljših, svet elite.